Epoksidni liti tlak do 4 mm

Tanka plast prenese običajno hojo, vožnjo osebnega avtomobila, olje, sol s ceste in čistila. Ker površina nima fug, se v njej ne nabira umazanija in voda ne pronica v stike. Zato se dobro obnese v garažah, delavnicah, kotlovnicah in vhodnih prostorih, pa tudi v prodajnih salonih in pisarnah.

Na nekaterih mestih pa je treba biti previden. Epoksid je tog in ne sledi premikom podlage. Če se estrih premika ali poka, se razpoke sčasoma prenesejo tudi v novo plast. V starih kleteh brez hidroizolacije lahko vlaga od spodaj epoksid dvigne v mehurje. Navaden epoksid na neposrednem soncu sčasoma porumeni, zato se ob velikih zastekljenih površinah izbere zaključni premaz, odporen proti UV-žarkom. V bivalnih prostorih, kjer želite mehkejšo in tišjo površino, je včasih primernejši poliuretanski liti tlak, ki je nekoliko bolj prožen.

Ali bo tlak zdržal, je v veliki meri odvisno od priprave podlage. Samo vlivanje je šele druga polovica dela.

1. Pregled podlage. Izvajalec preveri trdnost, razpoke, ravnost in vlago. Cementni estrih naj bi imel po navodilih večine proizvajalcev vlago približno do 4 %, izmerjeno s karbidno (CM) metodo, anhidritni pa precej manj. Vlago je treba izmeriti, ocena na oko ne zadošča.
2. Mehanska priprava. Podlago zbrusijo, rezkajo ali peskajo, da odstranijo ostanke lepil, barv, maščob in šibko zgornjo plast. Cilj je čista, rahlo hrapava površina. Večje neravnine se prej izravnajo z izravnalno maso, ne z debelejšo plastjo epoksida.
3. Odsesavanje prahu. Po brušenju se površina temeljito posesa z industrijskim sesalnikom. Droben prah je eden glavnih razlogov za luščenje.
4. Temeljni premaz. Na suho podlago se nanese epoksidni temeljni premaz. Utrdi površino, izenači vpojnost in poskrbi za dober oprijem naslednje plasti. Pri zelo vpojni podlagi ga včasih nanesejo dvakrat.
5. Mešanje. Smolo in trdilec zmešajo v natančnem razmerju, ki ga predpisuje proizvajalec, s počasnim mešalom, dokler zmes ni enotna. Nato je treba upoštevati čas obdelovalnosti, sicer se zmes začne strjevati že v posodi.
6. Nanašanje. Zmes razlijejo z zobato gladilko ali lopatico po posameznih poljih, ki jih povezujejo »mokro na mokro«, da ne nastanejo vidni stiki.
7. Odzračevanje. Z iglastim valjčkom iz še tekoče plasti iztisnejo zračne mehurčke.
8. Strjevanje. Po tlaku se običajno lahko hodi po približno 24 urah. Polno obremenitev prenese odvisno od proizvajalca in temperature praviloma po nekaj dneh, pogosto po približno tednu. Do takrat ga je treba varovati pred prahom, vodo in težkimi predmeti.

Nestrjen epoksid draži kožo in lahko povzroči alergijo. Pri delu so potrebne rokavice in zaščitna očala, prostor pa mora biti prezračen. Če tlak delate v kleti ali garaži večstanovanjske stavbe, pomislite, da se vonj lahko širi v skupne prostore, zato poskrbite za dobro zračenje.

• Enobarvna površina. Najpogostejša izbira, odtenek se običajno izbere iz barvne lestvice RAL. Sijajna površina deluje čisto, vendar se na njej bolj vidijo praske in prah. Mat ali polsijaj je za dom praktičnejši.
• Protizdrsna izvedba. V plast posujejo ali vmešajo droben kremenčev pesek ali drugo polnilo. Primerna je za garažo, delavnico in vhodni hodnik, kjer hodite v mokri obutvi. Bolj groba ko je struktura, varnejša je, a se nekoliko težje čisti.
• Dekorativni kosmiči. Barvne kosmiče potresejo po mokri plasti in jih zaščitijo s prozornim zaključnim premazom. Videz spominja na teraco, poleg tega dobro skrije drobno umazanijo.
• Kovinski učinek. Kovinski pigmenti ustvarijo sijočo površino z globino. Deluje reprezentativno, vendar zahteva veliko spretnosti izvajalca in vsak tlak je videti malo drugače.
• Barvna polja in oznake. V obratih lahko označijo varnostne pasove, parkirna mesta ali logotip podjetja.

Pri izbiri barve pomislite tudi na uporabo: svetli odtenki prostor optično povečajo, temni in sivi bolje skrijejo umazanijo. Zato je v garažah najpogostejša siva.

Najlažje je v velikem pravokotnem prostoru s trdnim, suhim in ravnim betonom. Delo in s tem tudi stroške povečajo:

• star premaz, lepilo ali ploščice, ki jih je treba odstraniti ali temeljito zbrusiti,
• razpoke, odstopljena mesta in neravnine, ki jih je treba popraviti in izravnati,
• vlažna podlaga, pri kateri je treba počakati ali uporabiti poseben temeljni premaz,
• razčlenjen tloris z veliko koti, stebri in prehodi,
• dekorativne izvedbe in zaključni laki, ki pomenijo dodatne plasti in čakanje med njimi,
• hladen prostor, ki ga je treba pred delom ogreti.

Večina težav se ne pokaže takoj, ampak po nekaj tednih ali mesecih. V praksi se pogosto ponavljajo te napake:

• Podlaga ni dobro očiščena. Prah, maščoba ali šibka zgornja plast estriha povzročijo luščenje in mehurje.
• Napačno razmerje sestavin. Zmes se ne strdi popolnoma in ostane mehka ali lepljiva.
• Izpuščeno odzračevanje. Na površini ostanejo drobni kraterji in luknjice, v katerih se zadržuje umazanija.
• Neprimerni pogoji. Na mrazu se epoksid strjuje počasi in neenakomerno, pri visoki vlagi v zraku se lahko pojavi mlečna prevleka ali lepljiva površina. Temperatura podlage naj bo običajno vsaj 3 °C nad rosiščem.
• Prezrte razpoke. Razpoke v podlagi je treba popraviti, sicer se pokažejo tudi v epoksidu. Dilatacijske rege v estrihu je treba prenesti tudi v novo plast.
• Prezgodnja obremenitev. Pohištvo, avto ali mokro čiščenje prekmalu po vlivanju pustijo sledi.

• površina je neprekinjena, brez mehurjev, kraterjev in odluščenih mest,
• pri trkanju nikjer ne zveni votlo,
• barva in sijaj sta enakomerna, brez vidnih stikov med polji,
• površina po času, ki ga navaja proizvajalec, ni lepljiva ali mehka,
• robovi ob stenah, podbojih in pragovih so čisto zaključeni,
• dilatacijske rege so ohranjene in zapolnjene,
• protizdrsna izvedba je, če je bila dogovorjena, enakomerno razporejena po vsej površini,
• prejeli ste podatke o uporabljenem sistemu, času do polne obremenitve in priporočenem čiščenju.