Zametavanje utorov po elektroinštalaciji

Obe deli sta si na videz podobni, razlikujeta pa se po velikosti utorov in po prostoru, kjer potekata. Od tega sta odvisna izbira materiala in potek dela.

• Po elektroinštalaciji so utori običajno ozki in plitki, saj kabel ali gibljiva zaščitna cev ne zavzame veliko prostora. Dodajo se še odprtine za doze vtičnic, stikal in svetil. Gre večinoma za suhe prostore, zato zadošča mavčna ali vlaknasta masa.
• Po vodovodni instalaciji so utori širši in globlji, zlasti pri odtokih in izoliranih ceveh. Okoli priključkov je pogosto izbit večji kos stene. Delo poteka v kopalnici ali kuhinji, kjer je vlažno, zato se uporabi apneno-cementna ali druga za vlago primerna malta.

Pri vodi velja še eno pomembno pravilo: cevi se zaprejo šele po tlačnem preizkusu, ki ga opravi vodoinštalater. Če zametate netesen spoj, morate steno pozneje znova razbijati. Prav tako cevi s toplo vodo ne zalijte trdo brez izolacijske cevi, ker se pri spremembi temperature raztezajo in lahko razpokajo omet nad seboj.

Postopek je v obeh primerih v osnovi enak, razlikujeta se predvsem debelina plasti in material.

1. Pregled instalacij. Kabli morajo biti trdno pritrjeni, na primer z nekaj točkami mavca, cevi morajo biti fiksirane, pri vodi pa tudi preizkušene. Smiselno je trase fotografirati z metrom ob steni, kar vam kasneje pride prav pri vrtanju.
2. Čiščenje. Iz utora se pomete ali posesa prah in odstranijo se razrahljani kosi ometa. Podlaga mora biti trdna, suha in nemastna.
3. Osnovni premaz ali vlaženje. Globinski premaz utrdi podlago in prepreči, da bi zid iz mase prehitro potegnil vodo. Porobeton in beton sta na to bolj občutljiva kot opeka.
4. Polnjenje v plasteh. Globljega utora ne zapolnite naenkrat. Prvo plast dobro vtisnete, pustite, da potegne, šele nato nanesete naslednjo. Debela plast naenkrat se poseda in poka.
5. Armiranje. Pri širših in globljih utorih, približno nad centimeter, ter na stiku različnih materialov se v maso vtisne armirna mrežica ali armirni trak. Ta porazdeli napetosti in prepreči lasaste razpoke.
6. Poravnava in brušenje. Zadnjo plast pustite rahlo nad ravnino stene, po sušenju jo zbrusite s finim brusnim papirjem in preverite z ravno letvijo.

• Mavčne mase se hitro sušijo, se lahko gladijo in dobro brusijo. Primerne so za suhe sobe, tipično po elektroinštalaciji.
• Vlaknaste mase in mavčni ometi z vlakni so bolj prožni in trdni. Primerni so za zahtevnejše podlage in mesta, kjer grozijo razpoke.
• Apneno-cementne in cementne malte prenesejo vlago in večje debeline, vendar se sušijo počasneje. Sodijo v kopalnice, kuhinje, kleti in povsod, kjer bo keramičar polagal ploščice.
• Apneni in ilnati ometi se izberejo v starejših hišah z enakim prvotnim ometom ali tam, kjer želi lastnik paroprepustno steno. Polnilo naj bo podobno prvotnemu ometu, sicer se na stiku hitreje pojavi razpoka.

Pri mavčnokartonskih ploščah se ne ometava. Odprtine se zapolnijo z mavčno maso, po potrebi z vstavljenim trakom.

Od teh dejavnikov sta odvisna zahtevnost dela in s tem tudi končni strošek:

• dolžina in globina utorov ter število doz in priključkov,
• podlaga: novogradnja z ravnim ometom je preprostejša od stare hiše z drobljivim ometom in mešanim zidom,
• potreba po armiranju in več plasteh,
• dostop: za sanitarno opremo, v utesnjeni kopalnici ali pod stropom delo poteka počasneje,
• zahtevana površina: podlaga za keramiko mora biti ravna in trdna, pod gladek opleskan zid pa popolnoma zbrušena.

Če utori prekrivajo velik del stene ali je prvotni omet razpokan in ob potrkavanju zveni votlo, samo zametavanje ne zadošča. Takrat se splača razmisliti o novem glajenju z armirno mrežico ali o popravilu celotnega ometa. V večstanovanjski stavbi se pri menjavi vertikal, ki spadajo med skupne dele, o obsegu del dogovorite z upravnikom in etažnimi lastniki.

Manjše utore po elektriki lahko zametate tudi sami, če so kabli že položeni in jih je elektroinštalater pregledal. V samo napeljavo ne posegajte. Pri vodi počakajte, da vodoinštalater potrdi tesnost cevi.

1. Preveriti, da so kabli trdno pritrjeni in ne segajo čez ravnino stene.
2. Pokriti odprtine doz, da vanje ne pride malta.
3. Utor posesati in odstraniti razrahljane kose ometa.
4. Utor premazati z globinskim premazom in ga pustiti, da se posuši po navodilih.
5. Zamešati manjšo količino mase, ki jo lahko sproti porabite.
6. Prvo plast s špahtlo globoko vtisniti v utor.
7. Pri širšem utoru v naslednjo plast vtisniti armirno mrežico s preklopom na okoliško steno.
8. Zadnjo plast potegniti rahlo nad ravnino stene.
9. Pustiti, da se popolnoma posuši, ne na otip, temveč po času, ki ga navaja proizvajalec.
10. Zbrusiti do gladkega in preveriti z letvijo proti svetlobi.

• Samo površinski nanos mavca. V globljem utoru se mavec skrči in razpoka.
• Izpuščen osnovni premaz. Masa prehitro izgubi vodo, je šibka in odstopa.
• Pospeševanje sušenja. Močno ogrevanje ali prepih povzročata razpoke. Temperatura naj bo po navodilih večine proizvajalcev vsaj okoli 5 °C, bolje sobna.
• Pleskanje na vlažno podlago. Na steni se pojavijo madeži in lise.
• Premalo brušenja. Po pleskanju se pri stranski svetlobi vidi vsak prehod.
• Zaprtje netesne cevi pri vodovodni instalaciji brez tlačnega preizkusa.

Preden pride pleskar ali keramičar, steno preglejte sami:

• popravljena mesta so v ravnini s steno, letev na njih ne niha,
• pri stranski svetlobi svetilke ni videti valov ali stopnic,
• na površini ni lasastih razpok in ob potrkavanju ni votlega zvoka,
• robovi doz so čisti in doze niso zalite,
• material je povsem suh, brez temnejših vlažnih mest,
• pri vodi imate potrjen tlačni preizkus in fotografije tras instalacij.