Zidanje zunanjih sten debeline do 30 cm

Zunanje stene nosijo strope in streho, hkrati pa hišo varujejo pred mrazom, vlago in hrupom. Zato jih ne zidamo na oko, ampak po projektu. Projektant določi material, debelino, lego odprtin, preklad in armiranobetonske vezi. Statik presodi, ali bo stena zdržala vse, kar bo nanjo obremenilo.

Pri debelini do 30 cm je dobro vedeti eno stvar: takšna stena sama po sebi današnjih zahtev glede toplotne zaščite večinoma ne izpolni. V praksi se k njej skoraj vedno doda kontaktna toplotna izolacija fasade. Enoslojni zid brez dodatne izolacije se gradi iz debelejših blokov. Če gradite energijsko varčno hišo, je smiselno preveriti tudi spodbude Eko sklada, saj pogoji veljajo za celotno hišo in ne le za zid.

Pri tem delu se srečujejo trije načini zidanja. Postopek je podoben, razlika je v materialu, vezivu in hitrosti dela.

Klasična polna opeka

Majhen format, zidanje s klasično malto v vodoravnih in navpičnih fugah. Delo je počasnejše, ker gre na kvadratni meter veliko kosov. Danes se uporablja predvsem pri prenovah, za dopolnjevanje starega zidu, za dimnike in manjše konstrukcije, redkeje za celotne zunanje stene novogradnje.

Opečni bloki Porotherm

Velikoformatni žgani bloki z votlinami in s stikom na pero in utor, zato se navpične fuge ne zapolnjujejo z malto. Ločimo dve skupini:

• nebrušeni bloki se zidajo s klasično ali toplotnoizolacijsko malto, fuga je debela približno en centimeter,
• brušeni bloki imajo natančno poravnano višino in se zidajo s tankoslojno malto ali s sistemsko zidarsko peno po navodilih proizvajalca.

Žgana opeka dobro shranjuje toploto, je trdna in dobro drži sidra.

Porobetonski bloki Ytong

Lahki, dimenzijsko zelo natančni bloki, ki se lepijo s tankoslojnim lepilom. Lahko jih režete in brusite, zato gredo vogali in odprtine hitro od rok. Za zunanje stene se uporabljajo bloki z ustrezno trdnostjo po projektu, ne bloki za predelne stene. Porobeton vpija vodo, zato je treba zid zaščititi pred dolgotrajnim dežjem, za težje obešanje pa izbrati primerna sidra.

Kateri material izbrati, odloča predvsem projekt: obremenitev, zahtevana toplotna zaščita, zvočna izolacija in povezava z drugimi konstrukcijami. Kombiniranje različnih sistemov v eni steni brez soglasja projektanta ni dobra ideja.

1. Pregled podlage. Temeljna plošča ali strop mora biti trden, čist in približno vodoraven. Zidar izmeri višinske razlike in zakoliči obris sten po projektu.
2. Hidroizolacija. Na temeljno ploščo se pod zunanje stene položi vodoravna hidroizolacija, da vlaga ne bi kapilarno vlekla v zid.
3. Prva vrsta. Prva vrsta se polaga v cementno malto, ki izravna neravnine podlage. Pri natančnih sistemih se uporablja malta za prvo vrsto in komplet za niveliranje. Tu šteje vsak milimeter, saj napake iz prve vrste pozneje nihče več ne popravi.
4. Nadaljnje vrste. Bloki se polagajo z zamikom, torej tako, da navpične fuge niso nad fugami spodnje vrste. Vogali in stiki sten se zidajo v predpisani vezavi. Zidar sproti preverja navpičnost, ravnost in višino vrst.
5. Odprtine in preklade. Okenske in vratne odprtine se pustijo natančno po projektu, nadnje se vgradijo preklade z dovolj dolgim naleganjem na zid. Zavedati se je treba, da je naknadno izsekavanje odprtine v nosilni steni poseg v statiko hiše.
6. Dopolnilni in rezani kosi. Kosi ob odprtinah in pod stropom se režejo z žago, ne razbijajo s kladivom. Manjša popravila in zapolnjevanje fug se opravijo sproti med zidanjem.
7. Armiranobetonska vez. Na dokončan zid se izdela vez (venec), ki steno poveže in razporedi obremenitev s stropa. Zunanja stran vezi se običajno dodatno izolira, da ne nastane toplotni most.
8. Zorenje in zaščita. Zid je treba varovati pred dežjem, zmrzaljo in močnim soncem, dokler vezivo ne doseže trdnosti. Čas zorenja je odvisen od veziva in vremena, upoštevajte navodila proizvajalca.

Zahtevnost zidanja in s tem tudi cena se od gradnje do gradnje zelo razlikujeta. Delo olajšajo:

• ravna, natančno izbetonirana podlaga,
• preprost tloris z dolgimi ravnimi stenami,
• velikoformatni bloki in tankoslojno vezivo,
• dober dostop za žerjav ali voziček in prostor za deponijo materiala.

Delo pa podaljšajo:

• veliko vogalov, lokov, poševnih sten in majhnih odprtin,
• neravna temeljna plošča, ki jo je treba izravnati v prvi vrsti,
• višje stene, pri katerih je potreben oder,
• majhni formati opeke, kar pomeni več kosov in več malte,
• navezava na star zid pri prenovi,
• slabo vreme, ko je treba delo prekiniti in zid pokrivati.

Samogradnje nosilnih zunanjih sten ne priporočamo. Gre za statično konstrukcijo, napake v njej pa se težko odpravijo.

• Površno izdelana prva vrsta. Neravnine se nato izravnavajo z debelejšo malto v višjih vrstah, kar pri tankoslojnih sistemih izniči prednost natančnih blokov.
• Manjkajoča ali poškodovana hidroizolacija. Vlažen zid ob vznožju stene se pozneje zelo težko sanira.
• Neupoštevana vezava. Navpične fuge ena nad drugo oslabijo steno in lahko povzročijo razpoke.
• Napačno vezivo. Klasična malta na brušenih blokih ali lepilo, naneseno le v pasovih, poslabšata trdnost in toplotne lastnosti.
• Prekratko naleganje preklad. Nad okni se nato pojavijo razpoke.
• Kosi, razbiti s kladivom. Nastanejo velike reže, zapolnjene z malto, torej toplotni mostovi.
• Zid čez zimo brez zaščite. Premočeni bloki in premrznjeno vezivo zmanjšajo kakovost stene.

Preden se gradnja nadaljuje z vezjo in stropom, zid skupaj z zidarjem ali nadzornikom gradnje preglejte:

• obris sten, debeline in lega odprtin ustrezajo projektu,
• pod zunanjimi stenami je nepoškodovana vodoravna hidroizolacija,
• stene so navpične in ravne, preverite z libelo in dolgo letvijo,
• vrste so vodoravne, navpične fuge pa pravilno zamaknjene,
• vogali in stiki sten so povezani po sistemu proizvajalca,
• preklade so pravilno vgrajene in imajo dovolj dolgo naleganje na zid,
• v zidu ni velikih rež, razbitih blokov ali nezapolnjenih mest,
• vezivo je uporabljeno po sistemu proizvajalca in fuge so polne,
• zid je zaščiten pred dežjem in zmrzaljo,
• dokumentacijo o materialu in uporabljenih sistemih ste prejeli za svoj arhiv.