Zidanje dimnika iz šamota s keramično tuljavo

Šamot je tradicionalen ognjevzdržen material. Prenese visoke temperature, ponavljajoče se segrevanje in ohlajanje ter agresivne snovi iz dimnih plinov. Po podatkih proizvajalcev običajno zdrži precej več, kot je temperatura pri običajnem ogrevanju doma.

Keramična tuljava je sama dimna pot, torej cev, po kateri plini odhajajo ven. Ima gladko površino, zato se nanjo manj nabirajo saje in katran. Dimnik se tako laže čisti, nevarnost vžiga saj pa je manjša. Tuljava hkrati ščiti okoliški zid pred kislinami in kondenzatom, ki nastajata pri zgorevanju.

Ta kombinacija je primerna za kotle in peči na trda goriva, na primer na drva, pelete ali premog, za kamine in za številne plinske naprave. Pri kondenzacijskih kotlih vedno preverite, ali je tuljava namenjena za vlažno obratovanje. Zanje se pogosto izbere drug sistem, na primer tuljava iz nerjavnega jekla ali plastike, kot zahteva proizvajalec kotla.

Dimnik je del hiše, od katerega je odvisna varnost, zato naj ga gradi zidar, ki ima izkušnje z dimniki. Sistemski dimniki morajo ustrezati standardom SIST EN, vgradnja pa mora potekati po navodilih proizvajalca.

1. Priprava temelja. Dimnik je težak, zato potrebuje trden in raven temelj ali nosilno ploščo, ki prenese njegovo težo. Na star strop se dimnik brez presoje statika ne gradi.
2. Spodnji del dimnika. Najprej se vgradi podnožje s posodo za kondenzat in odtokom, nad njim pa čistilna vratca. Skozi njih dimnikar pozneje čisti in pregleduje dimnik.
3. Vgradnja keramične tuljave. Cevi se nalagajo druga na drugo, stiki pa se zatesnijo s kislinoodpornim kitom po navodilih proizvajalca. Tuljava mora biti navpična, stiki pa čisti, brez kita, ki bi se iztisnil v notranjost.
4. Izolacija in dilatacija. Med tuljavo in plaščem ostane reža, ki je navadno zapolnjena z izolacijo iz mineralne volne. Tuljava se pri segrevanju razteza, zato je ne smete trdno vzidati v plašč.
5. Zidanje plašča. Okoli tuljave se zidajo šamotne opeke ali dimniški bloki z malto, ki jo predpiše proizvajalec. Navadna cementna malta za mesta z visoko temperaturo ni primerna.
6. Priključek dimne cevi. Na pravi višini se vgradi vhod za priključitev kurilne naprave. Njegov položaj se mora ujemati s kotlom ali pečjo.
7. Prehod skozi strop in streho. Okoli dimnika je treba upoštevati odmik od lesa in drugih gorljivih materialov, ki ga določata standard in proizvajalec. Prehod skozi streho se obrobi s pločevino tako, da voda ne teče pod kritino.
8. Dimniška glava. Nad streho je treba dimnik zaščititi pred dežjem in zmrzaljo, na primer s fasadno opeko, oblogo ali primernim ometom. Na vrh se namesti pokrivna plošča, ki odvaja vodo stran od zidu.

• Klasično zidanje iz šamotnih opek je primerno tam, kjer je treba dimnik prilagoditi nenavadnemu mestu ali ga navezati na obstoječi zid.
• Sistemski dimnik iz blokov s keramično tuljavo in izolacijo se gradi hitreje, vsi deli pa se med seboj natančno prilegajo. Načelo večslojne zgradbe je enako.
• Enotuljavni ali večtuljavni dimnik: če razmišljate, da boste pozneje dodali kamin ali drug kotel, je pametno takoj zgraditi dimnik z dvema tuljavama. Pozneje je to precej težje.
• Premer tuljave se ne določa na oko. Ustrezati mora kurilni napravi, gorivu in višini dimnika. V praksi se pogosto zgodi, da ima preširoka tuljava slab vlek in da dimnik vlaži.

Največ je odvisno od višine dimnika in od tega, koliko ga sega nad streho. Delo na strehi zahteva gradbeni oder in zavarovanje, zato poteka počasneje. Preprostejši je dimnik v novogradnji, ki se gradi skupaj s hišo, ko streha še ni dokončana.

Delo otežijo naslednje okoliščine:

• rušenje starega dimnika in odvoz ruševin,
• utesnjen prostor, kjer je treba material nositi ročno,
• prehod skozi dokončano ostrešje in kritino, ki jo je treba razkriti in znova obrobiti,
• več tuljav, dodatni priključki in dodatki, na primer prezračevalne rešetke,
• zahtevnejši zaključek nad streho, kot sta fasadna opeka ali obloga.

• Trdno vzidana tuljava. Pri segrevanju se razteza in brez dilatacije razpoka plašč.
• Napačen kit ali malta. Navadna malta v stikih tuljave sčasoma razpade zaradi kislin.
• Premajhen odmik od lesa. Tramovi ostrešja tik ob dimniku pomenijo resno nevarnost požara.
• Nezaščitena dimniška glava. Voda, ki se vpije v zid, pozimi zmrzne in zid začne razpadati.
• Slabo obrobljen prehod skozi streho. Zamakanje okoli dimnika je eden od pogostih vzrokov za reklamacije.
• Prenizek dimnik nad streho. Dimniška glava mora segati dovolj visoko nad sleme, sicer veter slabša vlek in dimni plini se vračajo.

Pred prvim kurjenjem mora dimnik pregledati dimnikarska služba in o tem izdati zapisnik. Brez tega kurilne naprave ne priključite in ne zakurite. Pri prevzemu preverite:

• ali je dimnik navpičen in brez razpok v plašču,
• ali so čistilna vratca in posoda za kondenzat dostopni in tesni,
• ali ima kondenzat kam odtekati,
• ali je upoštevan odmik od gorljivih materialov v stropu in ostrešju,
• ali je prehod skozi streho pravilno obrobljen s pločevino,
• ali ima dimniška glava pokrivno ploščo in zaščiteno površino,
• ali tuljava ustreza kurilni napravi, ki jo boste priključili,
• ali ste prejeli zapisnik o pregledu in dokumentacijo za uporabljene materiale.