Zanesljiva obnova pločevinastih kritin s stoječim zgibom

Obnove strešnih kritin, pogosto pa tudi celotnih strešnih plaščev, običajno potekajo brez kakršne koli strokovne priprave ali projektne dokumentacije. Če se zasebni investitor znajde v rokah izvajalca s pomanjkljivim strokovnim znanjem, ima denar, vložen v obnovo kritine, pogosto usodne posledice. Namen tega članka je opozoriti na načela pravilnega projektiranja pločevinastih kritin s stoječim zgibom in izpostaviti najpogostejše napake pri načrtovanju in izvedbi kritin s stoječim zgibom.

Danes poteka veliko prenov streh, ki se financirajo iz zasebnih in javnih sredstev. Kritine, kot so bitumenske skodle ali salonitne plošče, so danes na meji fizične in tudi funkcionalne življenjske dobe. Popravila takšnih streh se na priporočilo izvajalca pogosto izvedejo brez odstranitve obstoječe kritine, nova kritina pa se položi na staro in pritrdi skozi ločilni sloj. Ta postopek je lahko ugoden, saj prihrani čas in stroške, zlasti kadar so stroški odstranjevanja nevarnih odpadkov visoki. Zato se je smiselno vnaprej seznaniti s cenikom gradbenih del, da ima investitor predstavo o razlikah v stroških pri različnih načinih obnove in lahko možnosti pretehta glede na svoj proračun.

Za dolgo življenjsko dobo nove strehe je ključno, da ne posvetimo pozornosti le kritini, temveč tudi slojem pod njo. Stanje podložnih slojev, kot so opaž in nosilni elementi, je pogosto neločljiv del obnove. V mnogih primerih so potrebna tudi zidarska dela, s katerimi se ustvari trdna in stabilna podlaga pod kritino, ki preprečuje prodiranje vlage in toplotne izgube. Zanesljivo stanje podlage je osnova za pravilno vgradnjo kritine in tako preprečuje pogoste okvare.

Še pred začetkom same montaže kritine je treba preveriti ostrešje, letvanje in druge nosilne dele strešnega plašča. Tesarske konstrukcije morajo biti v brezhibnem stanju, da je zagotovljena največja stabilnost in zanesljivost strehe. Slabo pripravljeni nosilni elementi lahko povzročijo nestabilnost kritine in njene poškodbe. Preverjanje pripravljenosti tesarskih konstrukcij lahko vključuje tudi prilagoditev višine letvanja, ki vpliva na pravilno prezračevanje strešnega plašča.

Načela zanesljivega projektiranja pločevinastih kritin s stoječim zgibom

Pločevinaste kritine s stoječim zgibom se uporabljajo že več stoletij. Nekoč so se podstrešja uporabljala le za shranjevanje redkeje uporabljenih gospodinjskih stvari. Danes je skoraj vsako podstrešje namenjeno bivanju. Ta sprememba je temeljna in vpliva na izbiro in sestavo celotnega strešnega plašča. Brezhibne in trajne pločevinaste strehe lahko pričakujemo, če zadostno pozornost posvetimo naslednjim odločilnim vprašanjem:

• Zagotovitev učinkovitega prezračevanja strešnega plašča
• Rešitev toplotnega raztezanja pasov kritine
• Naklon strehe
• Pravilna izbira kleparskih detajlov in priključkov
• Izvedba po vnaprej dogovorjenih in potrjenih tehničnih rešitvah

Zagotavljanje prezračevanja strešnega plašča

Naraven pojav pri pločevinastih kritinah je nastajanje kondenzata na spodnji strani kritine. Nekatere kovine so na kondenzat občutljive in se nanj odzovejo s korozijo. S prezračevanjem strešnega plašča odvajamo ne le kondenzirano vlago, temveč tudi vgrajeno vlago v strešnem plašču, na primer zaradi uporabe svežega lesa za lesene konstrukcije strehe. Prezračevanje je odločilen pogoj za dolgo življenjsko dobo strešnega plašča, predvsem pri bivalnem podstrešju.

Zahteve za sestavo strešnega plašča pri praktično vseh pločevinastih kritinah so naslednje:

1. izvedba dvoslojne prezračevane konstrukcije z ustrezno dimenzioniranim prezračevalnim zračnim slojem
2. zanesljiva rešitev detajlov dovoda in odvoda zraka v strešni plašč
3. skrbno izvedena parna zapora oziroma parna ovira
4. vgradnja paroprepustne folije na zgornji strani toplotne izolacije.

Prezračevana strešna sestava št. 1 je danes preizkušena in zelo pogosto uporabljena sestava. Prezračevanje strešnega plašča je mogoče doseči na različne načine. Najpogosteje se na nosilni del strešnega plašča, na primer na špirovce, namesti kontraletev, ki poteka vzporedno z nosilnimi elementi. Na njeno višino bistveno vplivata naklon strehe in dolžina špirovcev, glej tab. 1.

Kot smo že omenili, je treba rešiti nastajanje kondenzata na spodnji strani pločevine. Rešitev je vgradnja ustreznega ločilnega sloja med podlago in kritino. Kemična odpornost kovin na kondenzat v kombinaciji s toploto zaradi sončnega sevanja je različna. Glede na barvo pločevinaste kritine se površinska temperatura giblje od 60° do 90 °C. V preteklosti se je kot ločilni sloj pod pločevinasto kritino uporabljala "lepenka", torej bitumenski trak. Ta rešitev ni primerna za kovine, občutljive na korozijo v vroči vlagi (npr. TiZn ali FeZn). V takem primeru je treba kot ločilni sloj uporabiti strukturirano mrežo. Strukturirana mreža je ločilni sloj, ki se položi neposredno pod pločevino na opaž in preprečuje stik spodnje strani pločevine z morebitno vlago. Ta ločilni sloj sestavljata poliamidna mreža debeline 7 do 8 mm in podlaga iz paroprepustne folije. Strukturirana mreža ima tudi zvočnoizolacijske lastnosti in izravna manjše višinske neravnine lesenega opaža. Ta material se uporabi vedno, kadar se namesto lesenega opaža uporabijo velikoformatne plošče - OSB, MDF ali plošče CETRIS ipd.

Ponavljajoče se napake pri izvedbi prezračevanja strešnega plašča

Če v projektu višina zračnega sloja ni določena, se pri izvedbi poseže po cenovno najugodnejši rešitvi, ki je odvisna od zalog prodajalca lesa. Trenutno najbolj prodajani prerez strešne letve je 60/40 mm. Zaradi statike se ta element pritrdi na podlago s širšo stranjo, zato bo višina zračnega sloja v tem primeru 40 mm. Ta prerez pa za pločevinaste kritine nikakor ni primeren. Če je višina zračne reže < 50 mm, o učinkovitem prezračevanju strešnega plašča ne moremo govoriti. Med pogoste napake sodijo tudi:

• zaprtje odprtin za dovod zraka v strešni plašč z nepravilno izvedenim podšivkom napušča
• zaključek kritine v slemenu brez funkcionalnega odzračevanja strešnega plašča (glej detajl št. 1)
• onemogočeno odzračevanje zaradi napačno vgrajene toplotne izolacije
• vgradnja nefunkcionalne varovalne paroprepustne folije

Na primer, vzdolžni spoji folije so izvedeni le s preklopom tudi pri naklonih ≤ 20°, folija je ob kapu nepravilno zaključena, priključki folije na prebode strešnega plašča (dimnik, strešno okno, odzračevanje kanalizacije ...) pa niso skrbno zalepljeni s sistemskimi komponentami. Zmotno je tudi prepričanje, da lahko strukturirana mreža pod pločevino prezračuje celoten strešni plašč.

Strehe s pločevinasto kritino s stoječim zgibom se izvajajo kot enoslojne (neprezračevane).

Pri izvedbi podlage pod kritino se pogosto uporabljajo nekakovostne deske z visoko vsebnostjo vlage ˃ 20 % in nepravilnih dimenzij (optimalno širina x višina - 80 - 160 mm x 24 mm). Napačna je tudi izvedba t. i. redkega opaža, pri katerem se izpusti vsaka druga deska.

Toplotno raztezanje pasov kritine

V preteklosti so se za kritine s stoječim zgibom skoraj izključno uporabljale table pločevine dimenzij 2 x 1 m. Zato težav zaradi toplotnega raztezanja skoraj ni bilo. S prihodom strojne opreme za izdelavo spojev s stoječim zgibom se je v sodobni kleparski praksi uveljavila uporaba pločevine v kolutih. Ta odlična novost pa ima tudi svoje pasti. Arhitekti načrtujejo objekte zelo privlačnih, a hkrati zahtevnih oblik. Dolžine pasov kritine pogosto presegajo 10 m. V posameznih primerih, predvsem pri športnih objektih, dolžine presegajo celo 30 m.

Kritino iz pločevine v kolutih z dvojnim stoječim zgibom je treba načrtovati ob upoštevanju toplotnega raztezanja uporabljenega materiala v prečni in vzdolžni smeri. V prečni smeri se toplotno raztezanje reši z nastavitvijo pravilnega profila zgiba na stroju, ki zgibe profilira (glej sl. 1). Pri tem je treba paziti tudi na pravilno debelino pločevine glede na njeno razvito širino.

Sl. 1 - Geometrija profila spojev kritine z dvojnim stoječim zgibom

Na toplotno raztezanje v vzdolžni smeri je treba biti pozoren pri dolžinah pasov kritine ˃ 3,0 m. Pritrditev kritine na podlago se izvede s sistemom drsnih (dilatacijskih) in fiksnih sponk (glej sl. 2).

Sl. 2 - Prikaz fiksne in drsne sponke za pritrditev pasov kritine na podlago

Pri običajnih dolžinah pasov kritine do 10 m se uporabljajo standardne drsne sponke. Da toplotno raztezanje kritine deluje celovito, je treba rešiti tudi priključek pasov na kapni rob in sleme strehe. Dilatacijsko režo 8-10 mm je treba upoštevati pri kapni pločevini (glej sl. 3) in pri zaključku v slemenu.

Sl. 3 - Prikaz izvedbe dilatacijskega priključka pasov kritine na kapni rob

V nujnih primerih je mogoče izbrati tudi dolžino pasov kritine do 15 m. V tem primeru je treba dilatacijsko režo povečati na 15 mm in uporabiti podaljšane drsne sponke.

Kritinam z izjemnimi dolžinami je treba posvetiti celovito pozornost in celoten projekt presoditi v vseh povezavah. Pri strehah z dolžinami pasov kritine >15 m moramo v ploskvi strehe izvesti prečne dilatacijske spoje. Izvedbo detajla prečnega dilatacijskega spoja je treba uskladiti s konkretnim naklonom strehe. Hkrati je treba upoštevati lego prebodov skozi strešni plašč, npr. strešnih oken, dimnikov, svetlobnikov ipd. Te prebode je treba umestiti v območje fiksnih sponk.

Toplotno raztezanje kovin je treba upoštevati pri vseh linijskih obrobah, kot so žlote, venci, atike in vse vrste žlebov - še posebej pomembno je to pri žlebovih za atiko in žlebovih med strehami.

Tab. 2 Koeficienti toplotnega raztezanja kovin in nekaterih gradbenih materialov

Naklon strehe

Določitvi pravilnega naklona strehe je treba nameniti pozornost. Nanj ne vplivajo le strokovne smernice za strehe, temveč tudi višinske omejitve, določene v veljavnih prostorskih aktih.

Izkušnje potrjujejo, da najmanjši naklon pločevinastih kritin 3°, ki so ga v preteklosti dovoljevali standardi, za kritine s stoječim zgibom ni v vseh okoliščinah zadosten. Na podlagi sodobnih spoznanj lahko funkcionalno streho s stoječim zgibom pričakujemo od naklona 7˚ naprej. Sistem dvojnega stoječega zgiba je dežjotesen, ne pa vodotesen, kot mnogi zmotno mislijo. Če se dvojni stoječi zgib znajde pod vodo, na primer zaradi zastajanja vode od taljenja snega ob hladnih robovih strehe ali nad večjimi strešnimi prebodi, vlaga prodre pod kritino.

Pod določenimi pogoji je strehe z dvojnim stoječim zgibom mogoče izvesti tudi pri naklonu 3°. V sosednji Avstriji je na primer pločevinasto kritino z dvojnim stoječim zgibom mogoče izvesti pri naklonu 3°, če v ploskvi strehe ni nobenega preboda, nobene žlote in nobenega prečnega spoja, kar pomeni, da morajo biti pasovi kritine izdelani iz enega kosa brez spojev.

Tudi pri nas je treba k strehi z mejnim naklonom v razponu od 3° do 7° pristopiti s povečano previdnostjo in izbrati rešitve, ki zmanjšujejo tveganje:

1. uporaba tesnila v zgibih po celotni ploskvi
2. večja tesnost sekundarne hidroizolacije z izvedbo vodotesnega podstrešnega sloja
3. ukrepi, ki izključujejo vpliv kondenzata na kritino in podlago pod njo (uporaba ustreznega ločilnega sloja)
4. predvsem pa zadostno prezračevanje strešnega plašča (višina zračnega sloja 80-100 mm)

Žal tudi med strokovnjaki pri navajanju naklona strehe vlada negotovost. Nekateri uporabljajo stopinje, drugi odstotke. Za popolnost prilagam pretvorbeno tabelo naklonov po standardih za projektiranje streh.

Kleparski detajli in priključki

Naklonu strehe, ki ga določi projektant, je treba prilagoditi izbiro in način izvedbe tesarskih in kleparskih konstrukcij. Zelo pomemben funkcionalni element vsake strehe je tehnično pravilno zasnovano odvodnjavanje in z njim povezani detajli, med katere sodi tudi kleparski zaključek kritine ob kapu. Tako kot ima vsaka zgodba svoj začetek, se tudi montaža vsake strehe začne pri kapu. Pri mejnih naklonih 3°-7° je treba poskrbeti za znižanje podlage, da se pri iztoku kritine v žleb ne ustvari protinaklon.

To je mogoče izvesti vsaj na dva načina:

• v širini prve kapne deske (približno 150 mm) znižamo višino kontraletve za 2-4 mm
• zmanjšamo debelino kapne deske za 2 do 3 mm.

Prva možnost je za izvedbo zahtevnejša, vendar statično varnejša in zanesljivejša, saj pri njej ne pride do zmanjšanja predpisane globine sidranja veznih sredstev.

Tudi izvedbo obrob strešnih prebodov je treba uskladiti z naklonom strehe. Kleparske detajle kritin z dvojnim stoječim zgibom je treba izvesti kot zgibne spoje brez neposredne pritrditve na podlago (brez prebijanja materiala) in brez uporabe tesnilnih kitov - "silikonov". Cenovno najugodnejše profilirane pločevinaste kritine kot "sistemski" element za pritrditev kritine na podlago uporabljajo vijak s tesnilno podložko. Ta element se je po celotni kleparski stroki razširil kot virus. Žal se s tem virusom pogosto okužijo tudi izkušeni obrtniki in namesto posredne pritrditve z ojačitveno pločevino s sponkami uporabijo vijak s tesnilno podložko in prevrtajo dragocen material, ga preluknjajo in s tem občutno skrajšajo njegovo življenjsko dobo.

Vijak s tesnilno podložko v tradicionalno kleparsko obrt ne sodi.

Z vidika zasnove detajlov in njihovih priključkov na kritino mora pločevinasta kritina delovati kot celota, vključno z vsemi detajli. Najpogostejši vzrok za nedelovanje pločevinastih kritin (kar do 90 %) je prav napačna izbira kleparskih detajlov in njihova nezanesljiva izvedba. Temu je treba nameniti posebno pozornost med projektno pripravo in seveda tudi med izvedbo. Temeljito pripravo lahko zagotovi le izkušen strokovnjak, projektant z zadostnim znanjem in prakso na tem področju.

Izvedba kleparskih del

Nujni del priprave na obnovo pločevinastih streh mora biti tudi izbira zanesljivega in izkušenega izvajalca kleparskih del, ki obvlada izbrano tehnologijo.

Izvajalec mora pred začetkom del prevzeti gradbišče in podlago ter o njenem stanju napraviti podroben pisni zapis v gradbeni dnevnik. Pri prevzemu pripravljenosti tesarskih konstrukcij je treba po možnosti odkriti skrite napake, ki so pri obnovah streh pogost spremljevalni pojav, na primer nedelujoče odzračevanje strešnega plašča zaradi neustrezne višine toplotne izolacije glede na višino špirovca, neprimerno podlago pod kritino ali nefunkcionalno izvedbo sekundarne hidroizolacije in njenih detajlov.

Nujen pogoj za zanesljivo izvedbo je tudi temeljit študij vseh projektnih podlag, risb in detajlov. Pri tem je priporočljiv osebni posvet s projektantom ali z gradbenim nadzorom. Med izvedbo je treba uporabiti vse predvidene rešitve in najsodobnejšo razpoložljivo strojno ali ročno tehnologijo za zanesljivo izvedbo kleparskih del. Ob upoštevanju teh načel lahko pričakujemo zanesljiv rezultat - delujočo streho.

Za konec še kratka ugotovitev o stanju kleparske obrti. Kleparska obrt je danes žal na nekakšnem razpotju. Primanjkuje usposobljenega kadra, primanjkuje strokovnega naraščaja in primanjkuje ustreznega priznanja za tiste, ki z lastnimi rokami ustvarjajo vrednote iz pločevine. Hkrati v tradicionalno obrt prodirajo sodobni, industrijski, predvsem pa poceni strešni sistemi, ki s svojimi načini polaganja razvrednotijo stanovsko čast in strokovnost obrtnikov. Verjamem, da bo s skupnimi močmi navdušencev za pošteno kleparsko obrt ta neugoden trend mogoče obrniti.

Avtor: Ing. Gabriel Boros - PROJECT CONSULTING
Avtor članka je strokovnjak za pločevinaste strešne kritine podjetij Rheinzink in Prefa Aluminiumprodukte s 30-letnimi izkušnjami v stroki.

Uporabljena literatura: Gradiva podjetja PREFA ALUMINIUMPRODUKTE GMBH
Gradiva podjetja RHEINZINK Co KG. GMBH
Standardi za projektiranje streh - osnovne določbe