Poročilo o meritvah električne inštalacije (stanovanje)

Pregled električne inštalacije ima dva dela: vizualni pregled in meritve z umerjenimi merilnimi instrumenti. Rezultat je poročilo, ki vsebuje opis inštalacije, izmerjene vrednosti, seznam pomanjkljivosti in jasen sklep, ali je inštalacija primerna za varno uporabo ali ne.

Ločimo dve vrsti pregleda:

• prvi pregled se opravi, preden novo ali predelano inštalacijo prvič vklopite, torej po gradnji, prenovi ali večji spremembi razvodov,
• periodični pregled se ponavlja čez čas in preveri, ali se je stanje inštalacije medtem poslabšalo.

Meritve naj opravi strokovnjak, ki ima za to ustrezno usposobljenost, primerne instrumente in izkušnje s tovrstnimi pregledi. Ni nujno, da je to vsak elektroinštalater, ki dobro napelje kable. Če niste prepričani, izvajalca vprašajte za dokazila o usposobljenosti in o umerjenosti merilnih naprav. Resen izvajalec vam jih pokaže brez težav.

Za stanovanja v zasebni uporabi ni tako strogo določenega ritma pregledov kot pri podjetjih in poslovnih prostorih. To pa ne pomeni, da pregled ni potreben. V praksi ga boste potrebovali predvsem v teh primerih:

• po prenovi električne inštalacije, tudi delni, na primer po zamenjavi razdelilne omarice, varovalk ali vodnikov v kuhinji in kopalnici,
• ob nakupu ali prodaji stanovanja; poročilo kupcu veliko pove o stanju razvodov, posebej v starejših blokih, kjer so še vedno lahko aluminijasti vodniki,
• po okvari, kratkem stiku ali požaru, ko je treba ugotoviti vzrok in preveriti, ali je preostali del inštalacije v redu,
• pri oddaji stanovanja, ko želi najemodajalec imeti dokaz o varnem stanju.

Pri starejših stanovanjih se priporoča, da inštalacijo pregledate približno enkrat na deset let, pri slabem stanju razvodov tudi pogosteje. Če doma živijo majhni otroci ali starejši, je pregled še toliko bolj smiseln.

Pomembno je tudi, kdo je za kaj odgovoren. Za inštalacijo v stanovanju, torej od števca naprej, odgovarja lastnik stanovanja. Za dvižne vode, hodnike, kleti in druge skupne prostore skrbijo etažni lastniki prek upravnika. Če gre za glavno varovalko ali števec, ima lahko svoje zahteve tudi distribucijski operater.

V običajnem stanovanju pregled navadno traja eno do tri ure. Pri večjem stanovanju ali zahtevnejši inštalaciji, na primer z električnim talnim ogrevanjem, lahko traja dlje. Postopek je običajno tak:

1. Izvajalec si ogleda razpoložljivo dokumentacijo: načrt, shemo razdelilne omarice ali prejšnje poročilo o meritvah.
2. Opravi vizualni pregled: preveri razdelilno omarico, oznake varovalk, stanje vtičnic, stikal in vidnih vodnikov ter ali so elementi primerni za prostor, na primer v kopalnici.
3. Izmeri neprekinjenost zaščitnega vodnika, torej ali »ozemljitev« res pride do vsake vtičnice in do naprav, ki jo potrebujejo.
4. Izmeri izolacijsko upornost, ki pokaže, ali je izolacija vodnikov poškodovana ali dotrajana.
5. Izmeri impedanco okvarne zanke in tako preveri, ali varovalka ob okvari izklopi dovolj hitro.
6. Preizkusi zaščitno stikalo na diferenčni tok (FID), ali izklopi pri pravem uhajavem toku in v pravem času.
7. Rezultate oceni po veljavnih standardih SIST, predvsem po skupini SIST HD 60364, in pripravi poročilo.

Med meritvami bo elektrika v stanovanju za nekaj časa izklopljena. Na to pomislite pri hladilniku, računalniku ali akvariju. Pred merjenjem izolacijske upornosti je treba naprave izklopiti iz vtičnic, sicer lahko popačijo rezultat ali se poškodujejo.

Zahtevnost pregleda in s tem čas, ki ga izvajalec porabi, sta odvisna predvsem od stanja stanovanja in dokumentacije:

• dokumentacija: če imate shemo in starejše poročilo, izvajalcu ni treba ugotavljati, katera varovalka pripada kateri sobi,
• število tokokrogov: več tokokrogov, vtičnic in zaščitnih stikal pomeni več meritev,
• dostop do razdelilne omarice: omarica, zastavljena z omaro ali zaprta za oblogo, delo upočasni,
• starost in stanje razvodov: pri aluminijastih vodnikih in nepreglednih predelavah iz preteklosti mora izvajalec iskati, kako je kaj vezano,
• vlažni prostori: za kopalnico in balkon veljajo strožje zahteve, zato je pregled natančnejši,
• najdene napake: pregled napak ne odpravi; popravilo je ločeno delo elektroinštalaterja, po njem pa je navadno treba meritve ponoviti.

V praksi se ponavljajo podobne pomanjkljivosti. Dobro je, da zanje veste vnaprej, da vas rezultat ne preseneti:

• manjka zaščitno stikalo FID: v starih stanovanjih ga pogosto ni, čeprav prav to stikalo ob nesreči tok izklopi v delčku sekunde,
• aluminijasti vodniki v slabem stanju: zrahljani ali pregreti spoji, ki lahko povzročijo požar,
• nestrokovne domače predelave: zamenjana vtičnica brez zaščitnega vodnika, luč, priklopljena »po svoje«, napačno izbrana varovalka,
• poceni material brez ustreznih oznak: vtičnice in podaljški, ki se pod obremenitvijo pregrevajo,
• neoznačene varovalke v omarici, zato ob okvari nihče ne ve, kaj izklopiti.

Če izvajalec najde resno napako, inštalacijo oceni kot neustrezno in lahko svetuje, da del inštalacije do popravila ne uporabljate. To ni nagajanje, ampak zaščita pred poškodbami in požarom. Če ste kaj delali sami, mu to odkrito povejte, saj boste oba prihranila čas.

V električno inštalacijo naj posega le usposobljen elektroinštalater. Najdenih napak zato ne popravljajte sami.

Poročilo dobite v pisni obliki. Shranite ga skupaj z dokumenti stanovanja in ga ob prodaji predajte novemu lastniku. Preden ga prevzamete, preverite, ali vsebuje:

• naslov in natančno oznako stanovanja,
• vrsto pregleda, torej ali gre za prvi ali periodični pregled,
• ime izvajalca, podatke o njegovi usposobljenosti in podpis,
• podatke o uporabljenih merilnih instrumentih,
• datum pregleda in priporočen rok za naslednji pregled,
• opis inštalacije, vključno z vrsto vodnikov, številom tokokrogov, varovalk in zaščitnih stikal,
• izmerjene vrednosti za posamezne tokokroge, ne le splošnega »ustreza«,
• seznam ugotovljenih pomanjkljivosti z mestom, kjer so, in predlogom popravila,
• jasen sklep, ali je inštalacija primerna za varno uporabo.