Akrilno kitanje ob talnih letvah

Glavni razlog je videz. Letev z zapolnjeno zgornjo režo deluje kot del stene, neravnine ometa se skrijejo in črta vzdolž prostora je čista. Drugi razlog je praktičen: v odprto špranjo zaidejo prah, pesek s čevljev in drobne žuželke, sesalnik pa jih od tam težko potegne ven.

Praviloma se kita samo zgornja reža med letvijo in steno. Pri plavajočem podu (laminat, vinil na klik, lesene lamele) se reža med letvijo in tlemi ne kita. Tla se morajo ob spremembah temperature in vlage prosto premikati, kit pa bi jih ob letvi držal na mestu. V praksi se to konča z raztrganim kitom ali dvignjeno letvijo. Pri keramičnih ploščicah ali lepljenih talnih oblogah se spodnja reža včasih kita, material pa izberete glede na to, ali lahko tja pride voda.

Akril in silikon sta v kartuši na videz podobna, vendar je vsak primeren za nekaj drugega.

• Akrilni kit je le zmerno elastičen, lahko ga prebarvate, dobro se oprime ometa, mavčnokartonskih plošč, lesa in pobarvane plastike, z vodo pa ga zlahka zgladite. Namenjen je suhim prostorom, kot so dnevna soba, spalnica in hodnik.
• Sanitarni silikon je bolj elastičen in bolje prenaša vodo, običajno pa ga ni mogoče prebarvati. Spada tja, kjer ob letvi pogosto brišete z mokrim mopom ali kjer lahko škropi voda, na primer v kopalnico ali ob tuš kabino.

Akril torej ni vodotesna zapora. Običajno brisanje tal zdrži, stoječa voda pa ga sčasoma razmoči. Če je letev iz naoljenega lesa ali plastična v lesnem dekorju, bo bel akril opazen. Takrat izberete kit v podobnem odtenku ali kitate samo tam, kjer je reža res vidna.

Najpreprostejši primer je nova letev ob sveže prepleskani ravni steni: reža je tanka in enakomerna, zadošča en potez in glajenje. Več časa vzame:

• stara reža z razpokanim kitom ali ostanki barve, ki jo je treba najprej izrezati in očistiti,
• neravna stena, ob kateri je reža ponekod široka nekaj milimetrov in je treba kit nanesti v dveh slojih,
• razgiban prostor z veliko vogali, podboji in cevmi radiatorjev,
• temna letev ob svetli steni, kjer mora biti stik potegnjen zelo natančno ali z maskirnim trakom,
• zahteva, da se stiki po sušenju prebarvajo.

Če je reža širša, kot jo zapolni en sloj, vanjo najprej potisnete penasto polnilno vrvico in šele nanjo nanesete kit. Akril se pri sušenju nekoliko skrči, zato se debela »klobasa« kita pogosto posede ali poči.

To delo lahko opravite tudi sami. Potrebujete pištolo za kartuše, kartušo akrila, nož, vlažno gobico in nekaj potrpežljivosti. Delajte pri sobni temperaturi, najnižjo temperaturo za vgradnjo večina proizvajalcev navaja na embalaži.

1. Izrezati star razpokan ali odstopljen kit z nožem in odstraniti luščečo se barvo.
2. Posesati režo, jo obrisati z rahlo vlažno krpo in pustiti, da se posuši.
3. Po potrebi nalepiti maskirni trak na steno in na letev tik ob reži.
4. Konico kartuše odrezati poševno, tako da je odprtina široka približno kot reža.
5. V široke reže najprej potisniti penasto polnilno vrvico.
6. Kit nanašati v enakomernem potezu na odseku približno enega do dveh metrov, pištolo voditi enakomerno in brez ustavljanja.
7. Stik takoj zgladiti z navlaženim prstom ali plastično lopatico v rahlo vbočeno obliko.
8. Odvečni kit obrisati z vlažno gobico, dokler je še svež, trak pa odstraniti, ko je kit še moker.
9. Nadaljevati z naslednjim odsekom in se v vogalih čisto navezati na prejšnji potez.
10. Kit pustiti, da se posuši po navodilih proizvajalca, običajno nekaj ur do en dan, in ga šele nato prebarvati.

V praksi se ponavljajo vedno iste težave:

• Kitanje na prašno ali vlažno podlago. Kit se oprime le umazanije in po nekaj tednih odstopi.
• Preveč kita naenkrat. Debel sloj se suši počasi, poka in stik je videti kot iztisnjena pasta, ne kot čist prehod.
• Nezglajen kit. Ostanejo grudice, sledi ustavljanja pištole in hrapava površina, na kateri se drži umazanija.
• Kitanje spodnje reže pri plavajočem podu. Tla izgubijo prostor za raztezanje, kit pa se trga.
• Akril v mokrem okolju. Ob tušu ali kadi se kit zmehča, počrni in odpada.
• Barvanje pred sušenjem. Barva na svežem akrilu razpoka, na stiku pa nastanejo madeži.

Končan stik si oglejte pri stranski svetlobi, na primer s svetilko, ki jo položite na tla. Tako se vidi vsaka neravnina.

• reža je zapolnjena po vsej dolžini, brez prekinitev in lukenj,
• površina kita je gladka, enakomerno široka in brez grudic,
• na letvi in na steni ni zasušenih madežev kita,
• v vogalih in ob podbojih se potezi čisto nadaljujejo,
• kit se drži na obeh straneh in ob pritisku s prstom ne odstopi,
• spodnja reža pri plavajočem podu je ostala prosta,
• v mokrih conah je uporabljen silikon, ne akril,
• prebarvan stik ima enoten odtenek brez razpok.