Ponovno polaganje in lepljenje obstoječega parketa (obnova)

Masivne deščice iz hrasta, bukve ali jesena zdržijo desetletja in jih lahko večkrat zbrusite. Če so trdne in imajo ohranjeno pero in utor, je ponovno polaganje smiselna izbira. Ohranite prvotni videz, patino in vzorec, ki se ujema s starimi vrati in podboji, poleg tega ne nastaja nepotreben odpadek.

Obnova ima smisel predvsem takrat, ko:

• so deščice iz masivnega lesa in ima večina nepoškodovane spoje,
• ima pod zgodovinsko ali estetsko vrednost,
• želite ohraniti enoten videz z ostalimi prostori,
• je treba pod podom popraviti podlago, les pa je v dobrem stanju.

Če so deščice trhle, jih je napadel lesni črv, so bile dalj časa namočene ali so po prejšnjih brušenjih že pretanke, je navadno bolje zamenjati vsaj del poda.

Kakovost obnove je v veliki meri odvisna od priprave. Samo lepljenje je šele druga polovica dela.

1. Previdna demontaža: deščice se dvigujejo ročno, z nežnim orodjem, da se ne poškodujeta pero in utor.
2. Čiščenje spodnje strani: s spodnje strani in robov se odstranijo ostanki starega lepila, bitumna ali kita, da novo lepilo dobro prime in deščica leži ravno.
3. Razvrščanje: pri vsakem kosu se preverijo mere, višina in poškodbe. Počene in nepopolne deščice se izločijo ali uporabijo ob stenah, kjer jih bo prekrila zaključna letev.
4. Prilagajanje na prostor: deščice naj nekaj dni, običajno vsaj 48 ur, ležijo v prostoru, kjer jih boste polagali, pri običajni sobni temperaturi in vlagi.
5. Načrt polaganja in polaganje na suho: polagalec določi os vzorca, prehode med prostori in mesto, kjer bo začel. Del deščic položi na suho, da preveri, ali se med seboj ujemajo.
6. Lepljenje: lepilo se z nazobčano lopatico nanese na podlago, deščice se polagajo po vzorcu, pritisnejo in dotolčejo z gumijastim kladivom. Sproti se preverjata ravnina in smer vzorca.
7. Strjevanje: pod mora mirovati, dokler se lepilo ne strdi. Običajno to traja od 12 do 24 ur, pri nekaterih lepilih tudi dlje, natančen čas določa proizvajalec.

Po strjevanju sledijo brušenje, kitanje in površinska zaščita. Pogosto jih opravi isti polagalec, vendar gre za ločena dela.

Zakaj ne zadošča katerokoli lepilo za les? Masiven les ob spremembah vlage dela, lepilo pa mora te premike zdržati. Danes se za masivni parket najpogosteje uporabljajo lepila brez vode na osnovi silanov (MS ali SMP polimeri) in poliuretanska lepila. Disperzijska lepila vsebujejo vodo, zaradi katere lahko les nabrekne, zato se uporabljajo le tam, kjer jih proizvajalec za določen format in vrsto lesa izrecno dovoli.

Podlaga mora biti trdna, ravna, čista in suha:

• Betonski ali cementni estrih pred lepljenjem očistite prahu in izmerite preostalo vlago. Predpremaz se nanese v skladu z izbranim lepilnim sistemom.
• Anhidritni estrih se običajno zbrusi in posesa, saj je občutljiv na vlago.
• OSB in mavčnovlaknene plošče morajo biti trdno pritrjene, brez vzmetenja in z izravnanimi stiki.

Če je obstoječa podlaga izrazito neravna, se izvede izravnalna masa ali suhi estrih iz mavčnovlaknenih plošč. V večstanovanjski stavbi pazite tudi na hrup korakov: če spreminjate sestavo poda, ohranite ali dopolnite plast zvočne izolacije, da sosedje pod vami ne bodo slišali vsakega koraka.

Pri obnovi se količina dela razlikuje veliko bolj kot pri polaganju novega parketa. Hitreje gre, ko:

• so deščice položene samo na lepilo, ki se zlahka loči,
• je večina kosov celih in enakih mer,
• je vzorec preprost, na primer ravni pasovi,
• je prostor pravokoten in brez veliko izrezov.

Več časa vzame, ko je na spodnji strani debela plast bitumna, ko je treba manjkajoče kose dopolniti z enakim lesom in enakim profilom, ali ko gre za ribjo kost, diagonalo ali okvirjene vzorce. Razgibani prostori z nišami in podboji prav tako pomenijo veliko natančnega rezanja.

Pri starih podih bodite previdni pri lepilu. Stara bitumenska in katranska lepila lahko vsebujejo zdravju škodljive snovi, v redkih primerih pa se v starih talnih plasteh pojavi tudi azbest. Če ste v dvomih, dajte vzorec preveriti. Odstranjevanje azbesta sme izvajati samo za to usposobljeno podjetje.

• Grobo dvigovanje. Pri odpiranju z dletom se pogosto odlomi pero in dobra deščica postane odpadek.
• Slabo očiščena spodnja stran. Ostanki bitumna naredijo grbine, deščica potem vzmeti ali se sčasoma odlepi.
• Izpuščeno prilagajanje na prostor. Deščice, ki so ležale v kleti ali garaži, se po lepljenju posušijo in med njimi nastanejo reže.
• Neustrezno lepilo ali premalo lepila. Nastanejo votla mesta, ki pri hoji klopotajo ali škripajo.
• Manjkajoča dilatacija ob stenah. Les se nima kam širiti in pod se lahko dvigne.
• Zamaknjena os vzorca. Pri ribji kosti se majhno odstopanje na začetku pomnoži in sredi prostora ga ni več mogoče popraviti brez razstavljanja vrste.

Pred brušenjem ali ob prevzemu dela pod počasi in pozorno prehodite. Preverite:

• da deščice pri prestopanju ne klopotajo, ne vzmetijo in ne škripajo,
• da vzorec drži smer in se os ujema z vrati ali glavno steno,
• da so prehodi med prostori tekoči in brez višinskih skokov,
• da je ob stenah puščena dilatacijska reža, ki jo bo prekrila letev,
• da iz svežih stikov ne izteka lepilo in površina ni umazana od njega,
• da imajo dopolnjene deščice enake mere in profil kot prvotne,
• da vam je polagalec povedal, katero lepilo je uporabil in kdaj je lahko na vrsti brušenje.