Armiranje sten s steklotekstilno mrežico in lepilom

Delo poteka v dveh korakih. Prvi sloj lepila služi za vgradnjo mrežice, drugi jo prekrije in izravna površino. Skupna debelina je odvisna od sistema in običajno znaša približno 3 do 5 mm.

1. Preveriti podlago: izolacijske plošče morajo trdno držati in pod pritiskom ne smejo popuščati. Razrahljane plošče je treba dolepiti ali dodati sidra, stopnice med ploščami pa zbrusiti.
2. Namestiti profile: vogalne profile z mrežico, okenske priključne profile (APU) in cokl profil. Ti dajo ravne robove in ščitijo mesta, ki so posebej obremenjena.
3. Vgraditi diagonalne ojačitve: v vogale oken in vrat se pod kotom 45° vlepijo trakovi mrežice, velikosti približno 30 × 20 cm. Prevzamejo napetost, ki sicer iz vogalov odprtin povzroča poševne razpoke.
4. Nanesti prvi sloj lepila: z nazobčano gladilko, od zgoraj navzdol in po manjših površinah, da se lepilo ne posuši, preden se vanj vtisne mrežica.
5. Vtisniti mrežico: navpične pasove s preklopom vsaj 10 cm vtisniti z gladilko od sredine proti robovom, brez gub in mehurjev. Mrežica mora biti v celoti prekrita in ležati bližje zunanji površini, ne neposredno na izolaciji.
6. Počakati, da se posuši, in nanesti drugi sloj: z ravno gladilko v tankem sloju, z dolgimi potezami in rahlim prekrivanjem. Pri temperaturi okoli 20 °C se med sloji običajno počaka približno en dan, v hladnem in vlažnem vremenu dlje. Nekateri sistemi dovoljujejo tudi nanos "mokro na mokro", o tem odloča tehnični list.

Pred zaključnim ometom se mora armirni sloj popolnoma posušiti. To navadno traja nekaj dni, odvisno od vremena in navodil proizvajalca. Nato se nanese osnovni premaz pod omet.

Fasadna mrežica mora biti odporna proti alkalijam. Cementno lepilo je bazično, navadna notranja mrežica pa v njem počasi razpade. Od zunaj tega ne vidite, a po nekaj letih ojačitev v sloju preprosto manjka. Za običajne površine se uporablja mrežica s površinsko maso približno 145 do 160 g/m². Na cokl in na mesta, kjer so mogoči udarci, se doda ojačana, tako imenovana pancirna mrežica.

Lepila se razlikujejo predvsem po sestavi:

• polimercementna lepila se uporabljajo pogosto, saj dobro oprimejo podlago in so dovolj elastična,
• cementna lepila so trdna, a manj elastična, zato so primernejša za mineralne podlage,
• disperzijska (pastozna) lepila se lahko nanašajo in jih ni treba mešati z vodo, uporabljajo se predvsem v nekaterih sistemih za manjše površine.

Ključno pravilo: mrežica, lepilo, profili in omet naj bodo iz enega preizkušenega fasadnega sistema (ETICS). Sistem je preizkušen kot celota. Če sestavne dele kombinirate od različnih proizvajalcev, proizvajalec za celoto ne jamči in garancija odpade.

Če za toplotno izolacijo fasade nameravate zaprositi za spodbudo Eko sklada, pogoje pred začetkom del preverite v veljavnem javnem pozivu. Dokumentacija o uporabljenem sistemu vam bo pri tem prišla prav.

Hitreje gre na veliki ravni steni brez odprtin, do katere je dober dostop. Delo pa podaljšajo in podražijo:

• številna okna, vrata in vogali, ker vsak potrebuje profile in ojačitve,
• razgibana fasada z erkerji, nišami ali okenskimi obrobami,
• neravna ali razrahljana podlaga, ki jo je treba najprej popraviti,
• višina in dostop, torej potreba po odru, njegovo prestavljanje in malo prostora ob sosednji stavbi,
• neugodno vreme, ko je treba delo prekiniti ali fasado prekriti z zaščitno mrežo,
• majhna površina, pri kateri priprava in čiščenje vzameta razmeroma veliko časa.

Končana fasada je na začetku skoraj vedno videti v redu. Težave se običajno pokažejo po prvih zmrzalih in nalivih. Tipične napake so:

• premalo lepila pod mrežico, zato mrežica ponekod ne drži in nastanejo izbokline,
• premajhni ali manjkajoči preklopi, na stiku manjka ojačitev in razpoka se pojavi ravno tam,
• manjkajoče diagonalne ojačitve v vogalih oken, ki povzročijo poševne razpoke,
• mrežica, vtisnjena do izolacije, ali pa nasprotno mrežica, ki se vidi skozi površino,
• dodatno redčenje lepila z vodo, ki zmanjša trdnost in oprijem,
• drugi sloj na vlažen prvi sloj, ujeta vlaga nato povzroči mehurje,
• delo na neposrednem soncu, v dežju ali pod +5 °C, ko lepilo ne more pravilno strditi.

Zakaj je vreme tako pomembno? Na razgreti steni voda iz lepila izhlapi, preden se lepilo strdi, in sloj ostane šibek. V mrazu se strjevanje skoraj ustavi, nočna zmrzal pa ga lahko poškoduje. Zato se običajno dela pri temperaturah približno od +5 do +25 °C, najraje v senci in brez močnega vetra. Svež sloj ščiti mreža na odru.

Pregled je dobro opraviti, preden pride na vrsto omet, saj se napake pozneje popravljajo precej težje. Pri prevzemu bodite pozorni na to, da:

• mrežica ni nikjer vidna niti otipljiva pod površino,
• je površina ravna, letev dolžine vsaj 2 m ne pokaže večjih odstopanj, kot jih proizvajalec dopušča za izbrani omet,
• na površini ni mehurjev, izboklin, valovite mrežice ali sledi gladilke,
• so v vogalih vseh oken in vrat diagonalne ojačitve, najbolje dokumentirane s fotografijami med delom,
• so vogali ravni in ostri, z nameščenimi vogalnimi profili,
• so okenski priključni profili celi, nepoškodovani in dobro povezani z okvirjem,
• je cokl ojačan s pancirno mrežico,
• je sloj suh, trden in brez razpok,
• izvajalec ve povedati, kateri sistem ETICS je uporabil, in vam izroči tehnične liste materialov.