Luženje lesa in žaganega lesa s čiščenjem

Mojster najprej preveri stanje lesa. Pogleda, ali je suh, trden in brez plesni ter ali so na njem ostale stare plasti laka, olja ali lazure. Od tega je odvisen ves nadaljnji postopek.

Sledi čiščenje. Nov žagan les je običajno prašen od žaganja, pri boru in smreki pa se na grčah pogosto drži smola. Starejši les na prostem ima pogosto sivo patino, mah ali temne madeže od vlage. Lažjo umazanijo odstranite s krtačo in ustreznim čistilom za les. Smolo je smiselno odstraniti z razredčilom, ki ga priporoča proizvajalec lužila. Če les čistite z vodo, se mora nato popolnoma posušiti. Ni dovolj, da je suh na otip.

Ko se les posuši, ga obrusite v smeri vlaken in temeljito odstranite brusni prah. Šele nato nanesete lužilo, enakomerno in brez prekinitev sredi površine, da ne nastanejo prehodi. Ko se lužilo posuši, je na vrsti zaščitni sloj, ki ga izberete glede na to, ali bo les ostal v notranjosti ali na prostem.

Lužilo spremeni predvsem barvo. Vpije se v površino in poudari letnice, vendar ne ustvari sloja, ki bi bil odporen proti vodi, soncu in obrabi. Lazura združuje barvni ton in zaščito, zato se na prostem uporablja najpogosteje, na primer za ograje, pergole, opaž napušča ali obloge. Lak ustvari trden film in je bolj primeren za notranjost, za stopnice, ograje ali pohištvo. Zunaj lahko ob krčenju in raztezanju lesa razpoka in se lušči.

Lužila so vodna ali na osnovi topil. Vodna imajo šibkejši vonj, vendar dvignejo lesna vlakna, zato je površina po nanosu hrapava. Zato les pogosto vnaprej rahlo navlažijo, pustijo, da se posuši, in ga nato obrusijo. Lužila na osnovi topil običajno prodrejo globlje, potrebujejo pa dobro prezračevanje. V obeh primerih se splača ostati pri enem sistemu enega proizvajalca. Pri mešanju različnih znamk se dogaja, da se sloji slabše sušijo ali slabše oprimejo.

Pomembna opomba pri tesarskem lesu: lužilo ne nadomesti zaščitne impregnacije proti lesnim škodljivcem in glivam, ki jo priporočajo za nosilne elemente ostrešja. Če naj bo tram hkrati zaščiten in barvno obdelan, preverite vrstni red slojev in njihovo medsebojno združljivost v tehničnih listih izdelkov.

Najpreprostejši primer je nov, suh in gladek les, ki pred montažo leži na kozah. Obdelate ga lahko z vseh strani, tudi na čelnih rezih, in delo hitro napreduje. Zahtevnejše in zato dražje pa so naslednje situacije:

• les je že montiran in težko dostopen, na primer tramovi pod stropom ali opaž napušča,
• na površini je ostal star lak, olje ali lazura, ki jih je treba zbrusiti,
• les je posivel, poraščen z mahom ali ima plesen,
• elementi so razčlenjeni, z veliko spoji, robovi in vogali, kjer je treba delati ročno,
• okolico je treba zaščititi s prekrivanjem, na primer fasado, okna ali tla,
• želite, da se novi odtenek natančno ujema s starejšim lesom.

Delo na višini, na primer na opažu napušča ali na čelnih stenah, sodi v roke izvajalca z odrom ali dvižno ploščadjo in z izkušnjami pri varnem delu na višini.

Les pokaže vsako napako v pripravi. V praksi se pogosto zgodi, da gre lužilo neposredno na prašen ali masten les. Mastna mesta potem ostanejo svetla, odprta vlakna pa potemnijo. Podobno se obnašajo ostanki starega premaza, iz katerih nastanejo madeži.

Druge tipične napake:

• brušenje prečno na vlakna, po katerem lužilo poudari praske,
• luženje vlažnega lesa, ki povzroči mehurje in luščenje zaščitnega sloja,
• izpuščen preizkus odtenka, čeprav smreka, bor in hrast isto lužilo sprejmejo zelo različno,
• neobdelani čelni rezi, ki vpijajo največ vode,
• manjkajoč zaščitni sloj po luženju, zaradi česar barva na prostem hitro zbledi,
• premočan curek vode pri čiščenju, ki raztrga mehka vlakna.

Zakaj je mehak les pogosto lisast? Smreka in bor imata trši kasni in mehkejši zgodnji les v letnicah, ki lužilo vpijata neenakomerno. Nekateri proizvajalci za to ponujajo izravnalni temeljni premaz, ki izenači vpojnost.

Manjšo količino lesa, ki še ni montiran, lahko obdelate tudi sami. Delajte na prostem v senci ali v dobro prezračenem prostoru, pri izdelkih na osnovi topil pa uporabljajte rokavice in zaščitno masko po navodilih na embalaži.

1. Položiti les na koze tako, da so dostopne vse strani.
2. Preveriti, ali je les suh, brez plesni in razpok.
3. Površino očistiti s krtačo in smolo z grč odstraniti z ustreznim razredčilom.
4. Les obrusiti v smeri vlaken, pri vodnem lužilu ga prej rahlo navlažiti in pustiti, da se posuši.
5. Posesati prah in površino obrisati s suho krpo.
6. Narediti preizkus odtenka na odrezku istega lesa in ga pustiti, da se posuši.
7. Nanesti lužilo s čopičem ali krpo v smeri vlaken, po celotni dolžini deske naenkrat.
8. Obdelati tudi čelne reze in robove.
9. Pustiti, da se lužilo posuši, kot navaja proizvajalec.
10. Nanesti zaščitni sloj, torej lak, olje ali lazuro, v številu slojev po navodilih proizvajalca.

Končano površino si oglejte pri dnevni svetlobi in od strani, takrat se vidi največ. Pri prevzemu dela se splača preveriti naslednje točke:

• odtenek je enakomeren in ustreza dogovorjenemu vzorcu,
• na površini ni madežev, pasov ali prehodov med potezami,
• ni vidnih prask od brušenja prečno na vlakna,
• površina je gladka, brez dvignjenih vlaken in prahu v premazu,
• čelni rezi, robovi in spoji so obdelani enako kot ploskve,
• zaščitni sloj je nanesen in se ne lepi,
• okolica je čista, brez kapljic lužila na fasadi, oknih ali tleh,
• imate podatek, kateri izdelki so bili uporabljeni in kako les vzdrževati.