Montaža klasičnega lesenega ostrešja

Najprej je treba objekt izmeriti. Načrt računa z idealnimi merami, zidovi pa imajo pogosto manjša odstopanja in vez (armiranobetonski venec) ni povsod na enaki višini. Izkušen tesar zato najprej preveri dejanske mere in šele nato pripravi les.

Klasično ostrešje sestavlja več vrst elementov. Kapne lege ležijo na nosilnih zidovih, špirovci tvorijo poševne strešine, vmesne in slemenske lege jih podpirajo v vzdolžni smeri, stebri in opornice prenašajo obtežbo navzdol, kleščine pa povezujejo nasprotne dele ostrešja. Vsak tram mora imeti pravo dimenzijo, pravilen rez in zaščito pred vlago, plesnijo ter lesnimi škodljivci.

Montaža običajno poteka takole:

1. pregled načrta, statike in dejanskih mer objekta,
2. priprava, obdelava in zaščita lesa,
3. polaganje in sidranje kapnih leg na vez,
4. montaža stebrov, leg in špirovcev,
5. dodajanje kleščin, opornic in zavetrovanja,
6. pregled spojev, sidranja, ravnosti in pripravljenosti za naslednje sloje.

Med delom tesarji sproti merijo naklon, višino slemena in razmike med špirovci. Napaka, ki nastane pri ostrešju, se pozneje prenese na letvanje, kritino, toplotno izolacijo in strešna okna.

Dvokapno ostrešje

Najpogostejša rešitev pri družinskih hišah. Ima dve strešini in eno sleme, zato se ga preprosto načrtuje, hitro postavi in zlahka preveri.

Štirikapno ostrešje in streha s čopom

Pri štirikapni strehi se strešine spuščajo na vse štiri strani hiše, pri strehi s čopom pa je zatrep le delno prirezan. Streha deluje nižje in dobro kljubuje vetru, zato jo ljudje pogosto izberejo pri pritličnih hišah. Zahteva pa več poševnih rezov, grebenov in natančnih stikov.

Ostrešje s kleščino

Kleščina je vodoravni tram, ki poveže dva nasprotna špirovca in ju utrdi. Takšno ostrešje je primerno za manjše in srednje velike hiše, kjer želite bivalno podstrešje brez stebrov sredi prostora.

Legasto ostrešje

Pri večjih razponih in razgibanih strehah se špirovci naslanjajo na lege, ki jih podpirajo stebri in opornice. Rešitev je stabilna, zahteva pa natančno delo in dobro sodelovanje s projektantom.

Vrste ostrešja ne izberete po tem, katero se najhitreje postavi. Odločajo teža kritine, razpon hiše, načrtovano podstrešje, položaj strešnih oken in to, koliko prostega prostora naj ostane pod streho.

Zahtevnost montaže in s tem končni strošek nista odvisna samo od površine strehe. Preprosto dvokapno ostrešje na ravni vezi, do katere tovornjak brez težav pripelje, se postavi hitreje kot razgibana streha. Delo se podaljša predvsem zaradi:

• večjega števila grebenov, notranjih žlebov in frčad,
• prebojev za dimnik in odzračevanje,
• večjega razpona in večje količine lesa,
• slabega dostopa do parcele in pomanjkanja prostora za dolge trame,
• neravne ali poškodovane vezi, ki jo je treba najprej popraviti,
• pri prenovi odstranitve starega ostrešja in utrjevanja zidov.

Ko primerjate ponudbe, preverite, ali vključujejo samo montažo ali tudi les, zaščito lesa, vezni material, prevoz in prenos. Dveh ponudb z različnim obsegom ne morete pošteno primerjati. Smiselno je ostrešje načrtovati skupaj z naslednjimi deli: opažem, sekundarno kritino, letvanjem, toplotno izolacijo in kritino.

Ostrešje je nosilna konstrukcija, zato sodi v projekt in statični izračun. Lesene konstrukcije se dimenzionirajo po Evrokodu 5, ki v Sloveniji velja kot SIST EN 1995. Za vas to pomeni preprosto stvar: dimenzij tramov in razmikov med špirovci ne določa ocena na oko, temveč izračun.

V večstanovanjski stavbi o strehi odločajo etažni lastniki, delo pa običajno organizira upravnik.

Montaža ostrešja je delo na višini s težkimi trami. Sodi v roke izkušenih tesarjev z zaščitno opremo in varovanjem pred padcem. Montaže na lastno pest ne priporočamo, zato ta članek tudi nima navodil za samogradnjo.

• površna izmera objekta, zaradi katere se odstopanja zidov pokažejo šele pri kritini,
• vlažen ali slabo skladiščen les, ki se po montaži zvija in poka,
• neravne ali slabo sidrane kapne lege, ki vplivajo na celotno ostrešje,
• razmiki med špirovci, ki se ne ujemajo z izolacijo, strešnimi okni ali kritino,
• nenatančni poševni rezi pri grebenih in notranjih žlebovih,
• manjkajoče ali premalo zavetrovanje, ki preprečuje premikanje konstrukcije v vetru,
• pri prenovi novo ostrešje na poškodovani vezi, ne da bi odpravili vzrok vlage ali škodljivcev.

V praksi se pogosto zgodi, da se poceni in naglo postavljeno ostrešje pokaže šele pri polaganju kritine ali izolaciji podstrešja. Popravilo takrat pomeni razdiranje že narejenih slojev strehe.

Preden na ostrešje pridejo krovci in izolaterji, s tesarjem preglejte te točke:

• kapne lege ležijo ravno in so trdno sidrane v vez,
• naklon strehe in višina slemena ustrezata projektu,
• razmiki med špirovci so enakomerni in se ujemajo z načrtovano izolacijo ter strešnimi okni,
• strešine so ravne, brez vidnega upogiba ali valovanja,
• spoji so tesni, vezni material je popoln in nič se ne premika,
• zavetrovanje je izvedeno po projektu,
• les je zaščiten, brez gnilobe, razpok in sledi škodljivcev,
• odprtine za dimnik, frčade in strešna okna so na pravem mestu,
• okolica objekta je pospravljena, ostanki lesa pa odpeljani ali zloženi.