Montaža detektorja uhajanja plina

V ceniku gre za delo pri namestitvi in priključitvi enega detektorja uhajanja plina. Običajno obsega:

• izbiro mesta in višine glede na vrsto plina in navodila proizvajalca,
• pritrditev montažne podložke ali nosilca na steno in namestitev detektorja,
• priključitev napajanja glede na tip detektorja, v vtičnico, s fiksnim priključkom ali iz centrale,
• pri povezavi z ventilom ali centralo priključitev signalnega kabla na izhodni rele,
• vklop, čakanje na zagon senzorja in preizkus delovanja s testnim sredstvom po navodilih proizvajalca,
• razlago lastniku, kaj pomenijo svetlobni in zvočni signali.

Montaža ne vključuje samega detektorja, elektromagnetnega ventila, novih kablov po stanovanju, posega v plinsko napeljavo niti strokovnega pregleda plinske napeljave. Vgradnja ventila v cev je ločeno delo plinskega inštalaterja. Če se ob tem cev spreminja ali podaljšuje, si oglejte tudi stran prestavitev in priklop plinske napeljave.

• Plinski štedilnik v kuhinji. Najpogostejši primer. Pozabljen odprt gorilnik ali zrahljana cev sta klasična vzroka za uhajanje.
• Plinski kotel v stanovanju ali hiši. Detektor ob kotlu spremlja netesnosti na priključku in armaturah.
• Kotlovnica in tehnični prostor. Tu se detektor pogosto kombinira z ventilom, ki ob alarmu zapre dovod.
• Oddaja stanovanja. Lastniki ga namestijo preventivno, saj ne morejo vplivati na to, kako najemnik ravna s štedilnikom.
• UNP v jeklenki ali plinohramu. Na primer v vikendu ali v hiši brez priključka na plinovodno omrežje. Ta plin je težji od zraka in se nabira pri tleh.
• Po prenovi plinske napeljave. Ob novem razvodu ali prestavitvi trošila je primeren čas, da se doda tudi detektor.

V običajnem gospodinjstvu gre največkrat za prostovoljno zaščito. Pri kotlovnicah večjih moči in pri nekaterih načinih postavitve trošila lahko zaznavanje plina zahteva projekt ali tehnične zahteve. V takem primeru o tipu in vezavi odloča projektant.

To je najpomembnejša odločitev pri izbiri in pri montaži. Zemeljski plin iz distribucijskega omrežja je pretežno metan. Je lažji od zraka in se ob uhajanju dviga proti stropu. UNP iz jeklenk in plinohramov je nasprotno težji od zraka, zadržuje se pri tleh in odteka v nižje ležeče prostore, na primer v klet ali jašek.

Proizvajalci zato za zemeljski plin navajajo namestitev približno 30 cm pod stropom, za UNP pa približno 30 cm nad tlemi. Detektorji so izdelani bodisi za določen plin bodisi z nastavitvijo za oba. Detektor za metan, nameščen pri tleh, in detektor za propan pod stropom zaznata uhajanje pozno ali sploh ne.

Detektor uhajanja plina ni detektor ogljikovega monoksida. Ogljikov monoksid nastaja pri slabem zgorevanju, na primer pri zamašenem dimniku. Za njegovo spremljanje služi druga naprava z drugačnimi pravili namestitve. Pri kotlih in kaminih se zato pogosto namestita oba.

Montaža enega detektorja je kratko delo. Da se ne zavleče in da detektor konča na pravem mestu, se splača vnaprej urediti nekaj stvari:

• Vrsta plina. Pri priključku na omrežje gre za zemeljski plin, pri jeklenki ali plinohramu za UNP. Glede na to se kupi detektor.
• Tip detektorja. Odločite se, ali želite samo alarm ali tudi zapiranje plina z ventilom oziroma obvestilo na telefon.
• Napajanje. Preverite, ali je na pravi višini vtičnica ali izvod. Detektor za zemeljski plin pod stropom večinoma potrebuje nov kabel ali podaljšek v kanalu.
• Dostop do napeljave. Če se bo vgrajeval ventil, plinski inštalater potrebuje prost dostop do dovodne cevi in glavne plinske požarne pipe.
• Navodila in dokumenti. Pripravite navodila za detektor in, če obstaja, zadnji zapisnik o pregledu ali preskusu tesnosti plinske napeljave.

Pri vgradnji ventila je treba računati s kratko prekinitvijo dobave plina. Kotel in štedilnik med montažo ne bosta delovala, zato je bolje izbrati termin zunaj najhladnejših dni.

Izbira mesta

1. Ugotoviti, kateri plin je v stavbi, zemeljski plin ali UNP, in preveriti, da je detektor namenjen zanj.
2. Izbrati prostor s trošilom in mesto v njegovi bližini, običajno v krogu nekaj metrov od štedilnika ali kotla po navodilih proizvajalca.
3. Določiti višino, pri zemeljskem plinu približno 30 cm pod stropom, pri UNP približno 30 cm nad tlemi.
4. Izogniti se mestom, ki jih proizvajalci odsvetujejo. To so prostor nad pomivalnim koritom, ob napi, ob oknih in vratih, za zaveso, v omarici, na vlažnih in prašnih mestih.
5. Preveriti, da bosta na mestu na voljo napajanje in kabel do ventila ali centrale.

Pritrditev

Na steno se po šabloni pritrdi podložka. Detektor mora biti trdno pritrjen, odprtine senzorja pa ne smejo biti zakrite. Na lepilne trakove se pri montaži ni dobro zanašati, saj se v kuhinji zaradi toplote in maščobe sčasoma odlepijo.

Priključitev napajanja

Detektorji so na voljo v treh običajnih izvedbah. Prva se priključi neposredno v vtičnico, druga s fiksnim priključkom 230 V, tretja na nizko napetost iz centrale ali napajalnika, običajno 12 V. Fiksni priključek in vezavo v razdelilnik izvede elektroinštalater. Navodila proizvajalcev za fiksno priključene detektorje praviloma zahtevajo stikalo, ki odklopi vse fazne vodnike, in priključitev samo s strani usposobljene osebe.

Povezava z ventilom

Če naj detektor ob alarmu zapre plin, se na dovod vgradi elektromagnetni ventil. Ventil se vgradi v plinsko napeljavo, običajno za glavno zaporno pipo, ta del pa opravi plinski inštalater. Po posegu v napeljavo sledita preskus tesnosti in zapisnik o njem. Elektroinštalater ali monter detektorja nato po shemi proizvajalca poveže izhodni rele detektorja z ventilom. Pri ventilih, ki jih je po zaprtju treba odpreti ročno, se plin po alarmu ne spusti sam, najprej mora nekdo ugotoviti vzrok uhajanja.

Zagon in preizkus

Po vklopu se senzor nekaj minut segreva in stabilizira. Nato se detektor preizkusi na način, ki ga predpisuje proizvajalec, s testnim plinom ali testnim sredstvom. Nekateri proizvajalci dopuščajo preizkus s krpo, navlaženo z alkoholom. Preveri se, da se oglasi alarm in da ob povezavi z ventilom ventil zapre. Na koncu se lastniku razloži, kaj pomenijo posamezne lučke in toni.

• Samostojen detektor za vtičnico. Najpreprostejša rešitev, samo z alarmom. Primeren je za kuhinjo z enim trošilom. V spletnih trgovinah stanejo preprostejši modeli približno od 25 do 45 €.
• Detektor z relejnim izhodom. Lahko krmili ventil, ventilator ali pošlje signal v alarmni sistem. Prodajajo se tudi kompleti detektorja z elektromagnetnim ventilom v velikostih 1/2", 3/4" in 1". Proizvajalci navajajo dve stopnji alarma, pri zemeljskem plinu približno pri 10 % in 20 % spodnje meje eksplozivnosti.
• Sistem s centralo. Več detektorjev v različnih prostorih in ena centrala, ki krmili ventil. Uporablja se v kotlovnicah in večjih hišah.
• Povezava z varnostnim sistemom. Alarm se pošlje na telefon ali na varnostno-nadzorni center.

Senzorji imajo omejeno življenjsko dobo. Proizvajalci običajno navajajo okoli pet let. Po izteku se detektor zamenja v celoti ali se po navodilih zamenja senzor. Datum montaže si zato zapišite neposredno na detektor.

• Napačna višina. V praksi se zgodi, da se detektor za zemeljski plin namesti nizko, ob vtičnico nad delovnim pultom, ker je tam napajanje. Uhajajoči plin pa se zadržuje pod stropom.
• Detektor za drug plin. V vikendu z UNP visi pod stropom detektor za metan.
• Detektor nad štedilnikom ali ob napi. Para in maščoba mašita senzor, odsesavanje redči plin, detektor pa daje lažne alarme ali se ne odzove.
• Detektor v omarici ali za zaveso. Plin do senzorja ne pride pravočasno.
• Preizkus z vžigalnikom. Plin iz vžigalnika lahko senzor trajno poškoduje, proizvajalci to izrecno prepovedujejo.
• Čistilna pršila in topila v bližini. Alkohol, laki, silikoni in aerosoli lahko vplivajo na senzor ali sprožijo alarm.
• Pozabljena življenjska doba. Detektor deset let visi na steni, sveti zeleno, senzor pa se ne odziva več, kot bi se moral.
• Ventil brez plinskega inštalaterja. Elektromagnetni ventil se v napeljavo vgradi sam, brez preskusa tesnosti in brez zapisnika.

Detektorja, ki pogosto piska brez razloga, ljudje nehajo jemati resno in ga prej ali slej izvlečejo iz vtičnice. Zato se splača poznati najpogostejše vzroke. Polprevodniški senzorji se ne odzivajo samo na plin, ampak tudi na nekatere hlape. Alarm lahko torej sproži lak za nohte, čistilo z alkoholom, lak za lase, razredčilo, topilo pri pleskanju ali silikon pri popravilu kuhinje. Pri kuhanju lahko motijo para in hlapi iz ponve, če detektor visi preblizu štedilnika.

Ko se alarm oglasi, vedno najprej ravnajte, kot da gre za resnično uhajanje. Šele ko je prostor prezračen in je vzrok jasen, je smiselno obravnavati lažni alarm. Če se ponavlja brez očitnega vzroka, je senzor morda na koncu življenjske dobe ali je detektor slabo nameščen. Takrat ga je treba prestaviti ali zamenjati, ne pa izklopiti.

Detektor, ki se samo vklopi v vtičnico, lahko lastnik namesti tudi sam, če upošteva navodila proizvajalca. Pri fiksnem priključku na 230 V in vezavi v razdelilnik gre za delo usposobljenega elektroinštalaterja. Poseg v plinsko napeljavo, torej vgradnjo elektromagnetnega ventila, sme opraviti samo usposobljen in registriran izvajalec plinskih napeljav, ki ga pri sebi praviloma vodi tudi operater distribucijskega sistema. Pri svojem operaterju preverite, ali za poseg v notranjo plinsko napeljavo potrebujete njegovo soglasje. Po posegu sledita preskus tesnosti in pregled plinske napeljave, ki ju opisujemo na strani strokovni pregled plinske napeljave in plinskih naprav. Če se hkrati menja ali priključuje kotel, se to uredi skupaj s priključitvijo plinskega kotla.

• detektor je namenjen plinu, ki ga uporabljate, in je nameščen na ustrezni višini,
• je v bližini trošila, ne pa nad pomivalnim koritom, ob napi, v omarici ali ob oknu,
• je trdno pritrjen, odprtine senzorja so proste,
• po zagonu sveti signalizacija normalnega delovanja po navodilih,
• pri preizkusu se oglasi alarm, in če je priključen ventil, ta zapre dovod plina,
• pri posegu v napeljavo imate zapisnik o preskusu tesnosti,
• na detektorju ali v dokumentih sta zapisana datum montaže in priporočeni rok zamenjave.

Med uporabo preizkus ponovite po navodilih proizvajalca, na primer ob letnem servisu kotla. Detektor občasno nežno obrišite s suho ali rahlo navlaženo krpo po navodilih, ko je izklopljen.

1. Ne prižigati in ne ugašati luči ter naprav, ne uporabljati zvonca, telefona v prostoru niti odprtega ognja.
2. Zapreti glavno plinsko požarno pipo oziroma ventil na jeklenki ali plinohramu, če je to varno.
3. Odpreti okna in vrata ter narediti prepih.
4. Opozoriti sostanovalce, zapustiti stanovanje ali hišo in z varnega mesta poklicati dežurno službo operaterja distribucijskega sistema oziroma dobavitelja UNP ali številko 112.
5. Plina ne spuščati ponovno, dokler vzroka ne ugotovi strokovnjak.

Cena dela v ceniku NUMIQ za montažo detektorja uhajanja plina je 36 € za kos. Gre za delo vključno z drobnim potrošnim materialom, brez samega detektorja, ventila in kablov. Cene dela se razlikujejo glede na regijo in mesto.

Na končni znesek vplivajo:

• tip detektorja, ali gre za detektor za vtičnico, fiksno priključen detektor ali sistem s centralo,
• število detektorjev in prostorov,
• dolžina in način vodenja kabla do napajanja in ventila, v kanalu ali v utoru,
• vgradnja elektromagnetnega ventila v napeljavo s strani plinskega inštalaterja in poznejši pregled,
• povezava z varnostnim sistemom ali pametnim domom.

Druge povezane postavke najdete v razdelku plinske instalacije.