Vgradnja odvodnega kanala v beton

Delo se začne z zakoličenjem trase in višin. Izvajalec napne vrvico ali uporabi laser, da ve, kje bo zgornji rob rešetke in kam bo tekla voda. Šele nato se začne kopati.

Izkop mora biti širši in globlji od kanala, ker pride okoli njega beton. Dno se dobro utrdi. Glede na podlago in obremenitev se nanj vgradi še utrjena plast gramoza. Nanjo pride plast betona, v katero se kanali polagajo drug za drugim.

Kanali se polagajo od najnižje točke, torej od iztoka ali jaška, proti toku vode. Vsak element se poravna po vrvici, spoji se zaskočijo, na začetek pa se namesti čelni zaključni pokrov. Nato se kanal obbetonira z obeh strani. Pri plastičnih kanalih morajo biti rešetke med betoniranjem vstavljene, sicer lahko pritisk betona upogne stranice.

Na koncu se kanal priključi na odtok, okoli njega pa se dokonča površina, na primer tlakovci ali beton. Preden čez kanal zapeljete z avtom, mora beton dovolj dozoreti. Odvisno od vremena in vrste mešanice to običajno traja nekaj dni.

Pri izbiri je najpomembnejše, kaj bo hodilo ali vozilo čez kanal. Kanali in rešetke so razvrščeni v razrede obremenitve po standardu SIST EN 1433. Za površine za pešce in teraso zadošča najnižji razred. Za dovoz osebnega avtomobila izberete razred, ki je primeren za parkirišča, za težja vozila pa še višjega. Razred najdete v dokumentaciji proizvajalca.

• plastični kanali so lahki, enostavno se režejo in so primerni za teraso, pločnik ter dovoz osebnega avtomobila, če proizvajalec to za določeni razred dovoljuje,
• polimerbetonski in betonski kanali so težji in bolj togi, bolje prenašajo obremenitev in se uporabljajo na dovozih, parkiriščih in dvoriščih s prometom,
• pocinkane jeklene rešetke so običajne na površinah za pešce in terasah,
• litoželezne rešetke se izberejo tam, kjer vozijo avtomobili, ker so trdne in se dobro pritrdijo.

Velja preprosto pravilo: kanal in rešetka morata ustrezati enakemu ali višjemu razredu obremenitve, kot bo na površini. Močna rešetka na šibkem kanalu težave ne reši.

Voda v kanalu mora imeti kam odteči. Nekateri kanali imajo padec že vgrajen v dnu, drugi se polagajo vodoravno in voda odteče zaradi globine kanala in iztoka. Če padec naredite s polaganjem, se v praksi običajno izbere približno 0,5 do 1 % po priporočilu proizvajalca, kar je približno 5 do 10 mm na meter dolžine. Pri pet metrov dolgem kanalu in padcu 1 % je višinska razlika približno pet centimetrov.

Enako pomembna je okolna površina. Tlakovci ali beton morajo imeti padec proti kanalu, sicer voda steče mimo njega.

Odtok se uredi glede na zemljišče:

• s priključitvijo na meteorno ali mešano kanalizacijo,
• z iztokom v ponikovalnico ali ponikovalne bloke, če to podlaga omogoča,
• z odvodom v zbiralnik deževnice.

Vse več lastnikov se odloči, da deževnica ostane na lastnem zemljišču, kjer lahko ponikne ali se uporabi za zalivanje vrta. V večstanovanjski stavbi se pred delom pogovorite z upravnikom in etažnimi lastniki, saj gre pogosto za skupne površine.

Najlažje je pri novi površini, ko se kanal vgradi še pred tlakovanjem, jašek ali ponikovalnica pa sta tik ob njem. Takrat je delo hitro in pregledno.

Več dela zahtevajo:

• naknadna vgradnja v dokončano površino, ko je treba tlakovce ali beton razrezati, odstraniti in nato dopolniti,
• dolga trasa z več vogali in odcepi ali z iztokom daleč od kanala,
• višji razred obremenitve, ki pomeni več betona okoli kanala in težje elemente,
• slaba podlaga, na primer glinena ali nasuta zemljina, ki jo je treba zamenjati ali utrditi,
• napeljave v zemlji, utesnjen dostop ali ročno kopanje brez strojev.

V praksi se pogosto zgodi, da je kanal vgrajen previsoko. Rešetka potem štrli nad tlakovce, voda se ob njej ustavi, kolesa pa jo razbijajo. Zgornji rob rešetke naj bo običajno nekaj milimetrov pod okolno površino. Proizvajalci navajajo približno 3 do 5 mm.

• premalo betona ob straneh: kanal se sčasoma premakne, tlakovci okoli pa se razmaknejo,
• betoniranje brez vstavljenih rešetk pri plastičnih kanalih: stranice se upognejo in rešetka potem ne sede,
• neutrjena podlaga: kanal se posede in v njem nastane vdolbina s stoječo vodo,
• manjkajoča dilatacijska rega pri dolgih betonskih površinah: beton ob kanalu poka,
• pozabljen čelni pokrov ali netesen iztok: voda teče pod kanal in izpira podlago,
• površina s padcem stran od kanala: kanal ostane suh, voda pa teče proti hiši.

Kratek plastični kanal ob terasi ali pločniku lahko vgradite tudi sami, če imate libelo, vrvico in nekaj potrpežljivosti. Pri dovozu za avtomobile in pri priključitvi na kanalizacijo je pametneje poklicati izvajalca.

1. Preveriti, kam bo tekla voda, in pripraviti iztok, jašek ali ponikovalnico.
2. Zakoličiti traso in napeti vrvico v višini prihodnjega zgornjega roba rešetke.
3. Izkopati jarek, ki je širši in globlji od kanala, po navodilih proizvajalca.
4. Dno utrditi, nasuti gramoz in ga ponovno utrditi.
5. Razgrniti plast zemeljsko vlažnega betona.
6. Položiti prvi element ob iztoku in nadaljevati proti toku vode.
7. Vsak element poravnati po vrvici in preveriti z libelo.
8. Namestiti čelni pokrov in zatesniti priključek na iztok.
9. Vstaviti rešetke in kanal obbetonirati z obeh strani.
10. Počakati, da beton dozori, in šele nato dokončati tlakovanje okoli kanala.
11. Vliti v kanal vedro vode in opazovati, ali voda v celoti odteče.

• rešetka je po vsej dolžini rahlo pod nivojem okolne površine in nikjer ne štrli,
• kanal je v eni liniji, brez stopnic na spojih,
• rešetke trdno sedijo, ne ropotajo in so na dovozu zavarovane,
• po vlivanju vode v kanalu ne ostajajo luže,
• voda odteka v iztok in nikjer ne uhaja pod kanal,
• beton ob straneh je cel, brez razpok in votlin,
• okolna površina ima padec proti kanalu,
• razred obremenitve kanala in rešetke ustreza temu, kar vozi po površini,
• do kanala je lahek dostop za čiščenje, rešetke pa se dajo odstraniti.