Montaža ostrešja iz lesenih predalčnih nosilcev

Predalčni nosilci premostijo celotno širino hiše in obtežbo prenesejo na zunanje stene. V notranjosti zato potrebujete manj nosilnih sten, tloris pa je lahko bolj odprt. Pri preprosti dvokapnici ali štirikapnici s pravilnim tlorisom pride do izraza natančnost tovarniške izdelave, montaža pa je hitra.

Zakaj torej niso primerni za vsako hišo? Običajen predalčni nosilec ima med spodnjim in zgornjim pasom mrežo diagonal. Te zasedejo prostor pod streho, zato takšno ostrešje ni primerno za bivalno mansardo. Obstajajo sicer nosilci, prilagojeni za izrabo podstrešja, vendar mora projekt to predvideti od začetka. Pri zelo razgibanih strehah, frčadah in nenavadnih detajlih se zahtevnost izdelave in montaže poveča, zato je klasično tesarsko ostrešje včasih bolj smiselna izbira. Obe možnosti je dobro primerjati že v fazi projekta, ne šele, ko so stene sezidane.

Najpomembnejši del dela se opravi, še preden pripelje dvigalo. Proizvajalec potrebuje tloris, prereze, naklon strehe, vrsto kritine, napušče, lego dimnika in prebojev ter podatke o toplotni izolaciji. Na tej podlagi pripravi statični izračun, izvedbeno dokumentacijo in montažni načrt. Na gradbišču montaža običajno poteka tako:

1. razklad nosilcev in pregled, ali so vsi elementi popolni in nepoškodovani,
2. postavitev prvih nosilcev po montažnem načrtu, navadno čelnih ali krajnih,
3. začasno zavetrovanje, da se nosilci ne morejo bočno nagniti,
4. postopno postavljanje naslednjih nosilcev na predpisanih medosnih razdaljah,
5. sidranje vsakega nosilca v venec s predpisanimi sidri,
6. izvedba trajnega povezja ter kontrola navpičnosti, ravnosti in stabilnosti celote.

Vsak nosilec ima v strehi točno določeno mesto, zato elementov ni dovoljeno zamenjevati po občutku. Posamezen nosilec, ki stoji sam, je v bočni smeri zelo nestabilen. Toga prostorska celota nastane šele s povezjem, zato te faze ne gre hiteti. Sidra morajo prenesti ne le težo strehe in snega, temveč tudi srk vetra, ki lahko pri lahkih pločevinastih kritinah streho dobesedno dviguje.

Ko je nosilni del končan, sledijo sekundarna kritina, kontraletve, letve in kritina. Hitra montaža ima smisel predvsem takrat, ko krovci nadaljujejo brez dolgega premora in stavba ne ostane odprta dežju.

Natančno izdelani nosilci potrebujejo enako natančno pripravljeno stavbo. V praksi montažo pogosto zavleče neraven venec ali slab dostop do parcele, ne pa nosilci sami.

• stavba je izmerjena že pred izdelavo: dolžine stranic, diagonale, višine in ravnost venca,
• armiranobetonski venec je dokončan, dovolj strjen in ima pripravljena mesta za sidranje,
• jekleni elementi in preklade so vgrajeni, če jih projekt predvideva,
• dostop za dolgo tovorno vozilo in trdna površina za odlaganje nosilcev,
• trdno mesto za postavitev dvigala, če bo uporabljeno,
• gradbeni oder ali delovne ploščadi ter odstranjene ovire okoli hiše.

Vnaprej se uskladite tudi z drugimi izvajalci. Dimnikar, izvajalec prezračevanja z rekuperacijo in monter sončne elektrarne naj vedo, kje bodo potekali preboji in kolikšno dodatno obtežbo bo streha nosila. Če se po izdelavi spremeni napušč, kritina ali lega dimnika, nosilcev ni mogoče kar predelati na mestu.

Montaža je preprostejša in cenejša, kadar je streha pravilne oblike, razpon običajen, venec natančen, vozilo in dvigalo pa lahko pripeljeta do hiše. Ekipa takrat nosilni del strehe enodružinske hiše pogosto postavi v nekaj dneh.

Zahtevnejše in dražje je delo v teh primerih:

• velik razpon in dolgi nosilci, s katerimi je rokovanje težje,
• razgibana streha z grebeni, žlebovi, čopi in številnimi preboji,
• težka kritina, na primer betonski ali glineni strešniki, in s tem masivnejši elementi,
• območje z večjo snežno obtežbo ali vetrovna lega,
• ozka ali strma parcela, kjer je dvigalo težko postaviti,
• odstopanja venca, ki jih je treba izravnati, in zastoji zaradi nepripravljene stavbe.

Pri primerjanju ponudb preverite, kaj točno vključujejo: statični izračun, izvedbeno dokumentacijo, trdnostni razred lesa, prevoz, razklad, dvigalo, sidra, vezna sredstva in povezje. Ponudba, v kateri kaj manjka, je lahko na koncu dražja. Če nosilce izdela eno podjetje, montira pa drugo, se vnaprej dogovorite, kdo rešuje nenatančnosti in manjkajoče elemente.

Delo na višini in s težkimi elementi pod dvigalom je za strokovnjake. Laik naj se montaže predalčnih nosilcev ne loti sam.

Najbolj tvegani so naknadni posegi v nosilce. Nosilec deluje kot načrtovana celota, zato lahko izrezana diagonala, skrajšan pas ali izvrtana luknja za cev oslabi celotno konstrukcijo. Vsako takšno spremembo mora oceniti statik ali proizvajalec.

• šibko ali manjkajoče zavetrovanje in povezje,
• drugačne medosne razdalje, kot jih predpisuje montažni načrt,
• premalo sider ali drugačna vrsta sider, kot je v projektu,
• zamenjani nosilci na napačnih mestih,
• nosilci, skladiščeni neposredno na tleh, brez podlog in zaščite pred vlago,
• izpuščena kontrola ravnosti pred letvanjem in polaganjem kritine.

Montažni leseni nosilci z žebljastimi ploščami spadajo pod evropski standard SIST EN 14250, ki določa zahteve za izdelavo, material in spoje. Od dobavitelja zato lahko zahtevate izjavo o lastnostih izdelka.

Preden na streho spustite krovce, z monterji preglejte naslednje točke:

• vsi nosilci so na mestu po montažnem načrtu in na pravilni medosni razdalji,
• nosilci stojijo navpično, strešna ravnina pa je ob pogledu vzdolž slemena in kapi ravna,
• vsak nosilec je s predpisanimi sidri in veznimi sredstvi pritrjen v venec,
• trajno povezje je izvedeno v celoti, ne le začasne letve,
• žebljaste plošče so po celi površini vtisnjene, niso odstopajoče ali zvite,
• noben element ni naknadno prirezan ali prevrtan brez soglasja statika,
• les ni razpokan ali poškodovan pri rokovanju,
• predana je dokumentacija: statični izračun, montažni načrt in izjava o lastnostih.