Bitumenski trak, varjen s plamenom (1 sloj)

Na vodoravni površini pomaga težnost. Trak se razvije, vari in sam nalega na podlago. Običajno gre za temeljno ploščo, betonsko ploščo pod teraso ali ravno streho. Na strehi ali terasi mora imeti podlaga rahel naklon, navadno vsaj približno 1,5 do 2 %, da voda ne zastaja na enem mestu.

Na navpični površini mora izvajalec trak med varjenjem pridrževati, ga sproti dogrevati in pritiskati. Delo je počasnejše in zahteva več izkušenj. Pogosto poteka v ozkem izkopu okoli hiše. Pri visokih kletnih stenah se trakovi razdelijo na krajše odseke, v zgornjem delu pa se včasih tudi mehansko pritrdijo. Dolg trak bi s svojo težo sicer potegnil še mehak bitumen navzdol in sloj bi se zgoraj stanjšal. Ko je izkop zasut, navpična izolacija praktično ni več dostopna, zato je vsako napako pozneje zelo težko popraviti.

Obe izolaciji se morata povezati. Če navpični trak na steni ni vodotesno povezan z izolacijo temeljne plošče, vlaga v kotu obide izolacijo in se dviga v zidove. V praksi se pogosto izkaže, da vlažne kleti ni povzročil sam trak, temveč prav slabo izveden spoj.

• bitumenski trak, modificiran s SBS, ostane prožen tudi pri mrazu in premosti drobne razpoke v podlagi. Za temelje, kletne stene in strehe enodružinskih hiš je to običajna in smiselna izbira,
• trak iz oksidiranega bitumna je preprostejši in manj prožen. Pri mrazu postane krhek in lahko poka, zato je primernejši kot podložni sloj ali za manj obremenjena mesta,
• trak z mineralnim posipom se uporablja kot zgornji sloj na strehi, ki ostane izpostavljena soncu. Posip ščiti bitumen pred UV sevanjem,
• trak z aluminijastim vložkom se načrtuje pri povečanem tveganju za radon. Sestavo sloja v tem primeru določi projektant na podlagi meritev radona na zemljišču.

Zahteve za trakove za izolacijo spodnjega dela stavbe določa standard SIST EN 13969. Pri izbiri se splača pogledati oznako na roli in tehnični list, torej vrsto bitumna, nosilni vložek in debelino. Trgovsko ime o kakovosti ne pove ničesar.

Enoslojni sistem je namenjen talni vlagi v prepustnih tleh z delujočo drenažo ali površinam, s katerih voda hitro odteka. Pri glinenih tleh, visoki podtalnici, pobočju z dotokom vode ali bivalni kleti je navadno potrebna dvoslojna izvedba. O tem naj odloči projektant, ne ocena na gradbišču.

1. Podlago očistiti prahu, cementnega mleka, ostankov opažnih olj in nevezanih delcev. Luknje in gnezda zapolniti s sanacijsko malto.
2. Kote in robove zaokrožiti z zaokrožnico iz malte, tako imenovanim holklom. Čez oster pravi kot trak ni mogoče trajno položiti brez napetosti.
3. Preveriti, ali je beton dozorel in suh po celi debelini, ne le na površini.
4. Celotno površino premazati z bitumenskim prednamazom in ga pustiti, da se posuši po navodilih proizvajalca. Pravilno premazana površina je enakomerno temna, brez sijočih mokrih mest.
5. Trakove razviti na suho in jih poravnati tako, da se čelni stiki sosednjih trakov ne srečajo na istem mestu. Preklopi se izvedejo po navodilih proizvajalca, običajno približno 10 cm vzdolžno in 15 cm na čelnih stikih.
6. Trak varjenju z gorilnikom po vsej širini in hkrati segrevati podlago. Pravo temperaturo pokaže majhen val staljenega bitumna pred rolo. Na steni vedno delati od spodaj navzgor, da višji trak prekriva nižjega v smeri odtekanja vode.
7. Trak pritisniti z valjčkom. Iz preklopov mora iztisniti tanek, neprekinjen rob bitumna.
8. Navpično izolacijo potegniti nad teren, običajno vsaj približno 30 cm, in jo pred zasipom zaščititi s čepasto folijo ali ploščami XPS.

Preboje cevi in zaščitnih cevi je treba vgraditi še pred izolacijo in jih zatesniti s sistemsko manšeto ali z manšeto, vareno iz traku. Naknadnega vrtanja skozi dokončan sloj ni mogoče zanesljivo popraviti.

Delo z odprtim plamenom je naloga za strokovnjaka. Vari se le v suhem vremenu, brez močnega vetra in pri temperaturi, ki jo dovoljuje proizvajalec, pri modificiranih trakovih navadno od +5 °C naprej. Gorljive materiale v bližini, kot so les, stiropor ali folije, je treba prekriti ali jih držati na varni razdalji, gasilni aparat pa mora biti pri roki. Ob stiku s toplotno izolacijo ali lesom se namesto varjenja uporabi samolepilni trak.

Najhitreje gre delo na veliki, ravni in čisti površini s prostim dostopom. Več časa in skrbnosti zahtevajo:

• navpične stene, posebej visoke kletne stene, kjer je treba trak deliti in pritrjevati,
• ozek izkop, v katerem se okoli stene ni mogoče udobno premikati. Izkop, širok približno 60 do 80 cm, delo precej olajša,
• veliko vogalov, prebojev in svetlobnih jaškov,
• neravna ali poškodovana podlaga, ki jo je treba najprej sanirati,
• delo zunaj sezone, ko vreme zahteva tehnološke premore.

Pri obnovi ravne strehe starega sloja včasih ni treba odstraniti. Biti pa mora trden, suh in brez mehurjev. Pri strehi večstanovanjske stavbe je treba delo vnaprej dogovoriti z upravnikom in etažnimi lastniki, saj gre za skupni del stavbe.

• izpuščen ali nedosušen prednamaz: trak se prime le točkovno in odstopi, pogosto že pri zasipu,
• vlažna podlaga: voda se pri segrevanju spremeni v paro, privzdigne trak in pod njim nastane votlina,
• pregrevanje: na navpični površini mika daljše segrevanje, ki pa zažge nosilni vložek, zato se trak pozneje pod obremenitvijo strga,
• prekratki preklopi ali stiki brez iztisnjenega bitumna: voda pride pod izolacijo in se razliva po površini,
• delo na steni od zgoraj navzdol: vsak stik nato vodi vodo v konstrukcijo,
• ostri koti brez holkla: trak ostane napet in ob posedanju stavbe poči,
• izolacija, končana pri terenu: odbita voda in talilni sneg prideta za trak,
• zasip s kamnito zemljino ali gradbenimi odpadki brez zaščitnega sloja: trak se mehansko preluknja.

Navpično izolacijo lahko preverite le, preden je izkop zasut. Zato prosite izvajalca za fotografije vogalov, prebojev in spoja z vodoravno izolacijo. Pri prevzemu bodite pozorni na:

• neprekinjen rob iztisnjenega bitumna po vsej dolžini preklopov,
• trak, ki ga v stiku ni mogoče privzdigniti z roko ali lopatico,
• površino brez mehurjev, valov in sijočih prežganih mest,
• zaokrožene kote brez napetega traku,
• zatesnjene preboje cevi,
• vodotesen spoj stene z izolacijo temeljne plošče,
• zaključek nad terenom pod cokelno letvijo ali obrobo iz pločevine,
• zaščitni sloj pred zasipom in delujočo drenažo,
• na strehi in terasi površino, na kateri po dežju ne zastaja voda.