Penetracija tal in kitanje kotov z akrilom

Penetracija utrdi površino podlage, veže ostanke prahu in izenači njeno vpojnost. Brez nje bi suh beton ali estrih iz izravnalne mase ali lepila dobesedno popil vodo. Material bi potem slabo strdil, razpokal ali se luščil. Kitanje kotov rešuje drugo težavo: odprtine na robovih površine.

Zakaj bi bile v kotih sploh odprtine? V starejših hišah in stanovanjih, na primer v blokih iz sedemdesetih in osemdesetih let, omet pogosto ne sega do tal. Ko se odstranijo stara obloga in letve, odpade tudi kos stene ali estriha in ob steni ostane reža. Okoli cevi centralnega ogrevanja je v tleh pogosto luknja, ki je nihče ni zaprl. Skozi taka mesta uhaja prah, predvsem pa teče samorazlivna masa. Ta je redka kot gosta smetana in najde vsako luknjo.

To kombinirano postavko potrebujete predvsem takrat, ko:

• se bo na tla vlivala samorazlivna izravnalna masa, robovi ali prehodi cevi pa niso tesni,
• se bodo tla premazala (betonska tla v garaži, kleti, delavnici) in želite na prehodu k steni čist, zaprt stik,
• so v kotih lasaste razpoke ali reže, iz katerih se sipa prah in ki bi se pozneje prerisale skozi tanko oblogo,
• gre za prenovo, pri kateri so po odstranitvi starih tal ostali poškodovani koti in vznožja sten,
• je pod vami drugo stanovanje ali prostor in nočete, da bi masa skozi odprtine stekla v strop soseda.

V ceniku najdete tudi ločeno postavko Penetracija podlage, brez kitanja kotov. Obe se obračunavata na m², vendar je obseg dela različen. Pri tej različici izvajalec po penetraciji obide še celoten obod prostora in vse prehode, reže očisti, jih po potrebi zapolni in zakita. V običajni sobi to pomeni nekaj metrov stika več, v stanovanju z veliko kotički, nišami in cevmi pa precej več.

• Sama penetracija zadošča v novogradnji z novim estrihom, kjer je po obodu ostal robni dilatacijski trak in so koti celi. Zadošča tudi, kadar se polaga plavajoči pod, saj režo ob steni tako ali tako prekrije letev.
• Penetracija s kitanjem kotov je primerna pri prenovah, pri vlivanju izravnalne mase na neravne in poškodovane robove, pri premazih tal in povsod, kjer je stik tal s steno viden ali netesen.
• Čas: pri sami penetraciji odloča predvsem površina. Pri tej različici odločata tudi dolžina oboda in število prehodov, zato lahko majhna, razgibana kopalnica vzame več časa kot velika prazna dnevna soba.
• Material: poleg penetracijskega premaza se porabi še akrilni kit, pri globokih režah tudi polnilna vrvica, po potrebi pa še hitrovezna malta za večje luknje.
• Tveganje: pri sami penetraciji je glavno tveganje napačno izbran premaz. Tu se doda še tveganje, da se zakita nekaj, kar mora ostati elastično ali prosto, na primer dilatacijska reža plavajočega estriha.

Če niste prepričani, katero različico naročiti, si po odstranitvi letev oglejte kote. Če vidite neprekinjeno režo, odpadel omet ali luknje okoli cevi, ste bližje tej postavki.

Penetracija ne deluje na prahu, maščobi in ostankih starih lepil. Večina težav z izravnalnimi masami nastane prav zato, ker se je penetriralo na nepripravljeno podlago. Pred prihodom ekipe naj bo opravljeno:

• odstranjena stara obloga, letve, ostanki lepila in razrahljani kosi estriha,
• končani in suhi ometi, vsaj v spodnjem delu sten,
• končane napeljave v tleh in zaključene cevi ogrevanja, da se po kitanju ne vrta in ne štema več,
• suha podlaga; pri novem estrihu se pred nanosom mase praviloma izmeri vlaga, čas sušenja pa določi proizvajalec estriha,
• prostor s temperaturo praviloma nad +5 °C, brez neposrednega sonca in prepiha, ki bi premaz posušila prehitro,
• prazen prostor brez pohištva ter prost dostop do elektrike in vode.

Pomemben je tudi podatek, kaj bo na tleh sledilo. Pod samorazlivno maso se nanese en premaz, pod lepilo za ploščice drug, pod epoksidni premaz tretji. Izvajalcu to povejte vnaprej, najbolje kar z imenom sistema, ki bo uporabljen. Če ima prostor talno ogrevanje, mu povejte tudi to, saj vpliva na sušenje in izbiro materialov.

Ocena podlage

Izkušen polagalec najprej podlago popraska z žebljem ali ostrim predmetom in pogleda, ali se površina ne drobi. Ugotovi, ali gre za cementni ali anhidritni estrih, star beton ali morda nevpojno podlago, kot so stare ploščice. Preprost preizkus vpojnosti: na tla kane nekaj vode. Če se takoj vpije, je podlaga močno vpojna. Če ostane kot kapljica, je slabo vpojna ali nevpojna. Glede na to se izbere vrsta premaza in njegovo redčenje.

Čiščenje in sesanje

Površina se pomete in nato temeljito posesa z industrijskim sesalnikom, vključno s koti in režami. Prah v reži je najpogostejši razlog, da kit pozneje odstopi. Mastna mesta se razmastijo, razrahljani delci v kotih se izpraskajo.

Prvi sloj penetracije

Premaz se nanaša z valjčkom, široko krtačo ali pri večjih površinah s škropilnico. Nanaša se enakomerno, brez luž, tudi do sten in v kote. Pri močno vpojnih podlagah proizvajalci pogosto priporočajo razredčen prvi sloj in manj razredčen ali nerazredčen drugi sloj. Luže je treba razmazati, sicer na površini nastane sijajen film, na katerem masa slabše drži.

Priprava in zapolnjevanje rež

Ko se premaz posuši, se reže ob stenah in okoli prehodov ponovno pregledajo. Večje luknje, v katere bi kit padel, se najprej zapolnijo z malto ali hitrovezno maso. Globoke reže se zapolnijo s penasto polnilno vrvico, da kitu ni treba zapolniti celotne globine. Kit naj ima v reži primerno debelino, ne pa cel centimeter globine.

Kitanje kotov z akrilom

Akril se s pištolo iztisne v stik tal in stene ter okoli cevi. Nato se zgladi z navlaženo lopatico ali prstom, tako da se dobro oprime obeh strani. Odvečni kit se takoj odstrani z vlažno krpo, preden začne tvoriti kožico. Pri vlivanju mase se tako zapirajo predvsem mesta, kjer bi masa lahko odtekala. Robnega dilatacijskega traku po obodu kit ne nadomešča, ta se namesti posebej.

Drugi sloj penetracije in časi sušenja

Če sistem to zahteva, se po sušenju kita nanese drugi sloj premaza. Premaz za vpojne podlage je po navodilih proizvajalca praviloma suh v nekaj urah, nekateri sistemi pa zahtevajo daljši razmik, na primer do naslednjega dne. Akril naredi kožico približno v nekaj deset minutah, a se strjuje postopoma in debelejši sloj potrebuje več časa. Običajna soba je ponavadi končana v enem dnevu, naslednja obrt pa nastopi glede na podatke proizvajalca premaza in kita.

Penetracijski premazi

• Globinska penetracija za vpojne podlage je običajna izbira pod izravnalne mase in lepila na cementnem estrihu in betonu. Vpije se v površino in jo utrdi.
• Penetracija za anhidritne estrihe je namenjena podlagam na osnovi kalcijevega sulfata, ki so občutljive na vlago. Pod cementne mase in lepila na anhidritu je pravi premaz še posebej pomemben, sicer lahko nastanejo težave z oprijemom.
• Oprijemni most za nevpojne podlage se uporablja na starih ploščicah, teracu ali gladkem betonu. Je gostejši, pogosto s kremenčevim polnilom, in ustvari hrapavo površino, ki se je masa oprime.
• Epoksidna penetracija se uporablja pod epoksidne in poliuretanske premaze ali na bolj vlažnih podlagah, če to sistem proizvajalca dovoljuje. V svež sloj se pogosto posuje kremenčev pesek.

Zlato pravilo se glasi: premaz naj bo iz istega sistema kot masa ali lepilo, ki sledi. Kombinacije različnih proizvajalcev pogosto delujejo, a pri reklamaciji jih proizvajalec morda ne bo gledal z naklonjenostjo.

Kiti za kote

• Akrilni kit se da prebarvati, lepo se gladi, ima majhno elastičnost in je primeren za suhe notranje prostore. Uporaben je tam, kjer bo stik pozneje prebarvan, prekrit z maso ali z letvijo.
• Silikon se uporablja v mokrih prostorih in na stikih z več gibanja. Ne da se ga prebarvati, masa in lepilo pa se ga ne primeta, zato se pod nadaljnje sloje ne uporablja.
• Poliuretanski kit je bolj elastičen in odporen, uporablja se pri premazih garaž in na stikih z večjim gibanjem.
• Robni dilatacijski trak ni kit, temveč penast trak po obodu. Pri plavajočih estrihih in debelejših masah ločuje tla od stene in ga s kitom ni dovoljeno nadomestiti.

V kopalnicah in tuših se koti pod hidroizolacijo rešujejo s tesnilnim trakom, ne z akrilom. Akril v trajno mokra mesta ne sodi.

Delo je preprosto in hitro v praznem, pravokotnem prostoru s trdnim estrihom in ravnimi stenami. Kit se v kote vleče z enim gladkim gibom, premaz pa se z valjčkom nanaša na veliki površini.

Več časa in materiala zahtevajo:

• razgiban tloris z nišami, stebri, stopnicami in podboji,
• veliko prehodov cevi, zlasti pri starih enocevnih sistemih ogrevanja, ki so v starejših blokih pogosti,
• široke in globoke reže ob stenah, ki jih je treba najprej zapolniti,
• drobljiva ali prašna podlaga, ki potrebuje več slojev premaza,
• ostanki starih lepil, ki jih je treba pobrusiti ali odstraniti,
• hladen in vlažen prostor, kjer se vse suši počasneje,
• delo v naseljenem stanovanju, kjer je treba prekrivati in prestavljati stvari.

Usklajevanje z drugimi obrtmi

Pred tem delom morajo končati zidarji, fasaderji pri notranjih ometih ter vodoinštalater in elektroinštalater z napeljavami v tleh. Po njem običajno sledi polagalec z izravnalno maso, keramičar ali izvajalec talnih premazov. V praksi se pogosto zgodi, da elektroinštalater po penetraciji še reže utor ob tleh in ponovno zapraši kote. Vrstni red dogovorite tako, da po penetraciji v prostoru nihče več ne praši. Po premazanih površinah se ne hodi v umazani obutvi in nanje se ne odlagajo vreče z materialom.

Če živite v bloku, je smiselno, da upravnika ali soseda pod vami obvestite, kdaj se bo vlivala masa. Tako lahko hitro ugotovite, ali je kje kaj steklo skozi strop, in to rešite, dokler je masa še sveža.

• Penetriranje na prah. Premaz veže prah le na površini, pod njim ostane šibek sloj. Masa se pozneje lušči skupaj s premazom ali pri trkanju zveni votlo.
• Luže premaza. Nastane sijajen film, na katerem masa slabo drži. Pokaže se kot luščenje na mestih, kjer se je premaz nabiral.
• Napačna vrsta premaza. Na primer navadna penetracija na stare ploščice. Masa se od gladke površine loči, pogosto šele pod obremenitvijo.
• Silikon namesto akrila. Masa ali premaz se ga ne primeta, v kotu nastane odprta reža, premaz pa tam steče stran.
• Zakitana dilatacija. Če se s trdim materialom zapolni mesto, kjer se mora tla gibati, estrih ali masa ob stenah razpoka.
• Kit v pregloboki reži brez polnila. Akril se dolgo suši, krči se in v kotu nastane vdolbina ali razpoka.
• Nezaprti prehodi cevi. Masa steče v strop ali k sosedu, ob cevi pa ostane udrto mesto.
• Neupoštevan čas sušenja. Na moker premaz se vlije masa, v kateri potem nastanejo mehurčki in drobne luknjice.

To delo zmore tudi spreten laik, če je potrpežljiv in upošteva tehnične liste materialov. Ključna sta čistoča in pravilna izbira premaza glede na to, kaj bo šlo na tla. Pri premazih s topili ali epoksidih dobro zračite ter uporabljajte rokavice in zaščito za oči.

1. Ugotoviti, kaj bo na tleh sledilo, in kupiti premaz iz istega sistema.
2. Odstraniti letve, ostanke lepila in razrahljane kose estriha.
3. Podlago potrkati in popraskati, šibka mesta izpraskati.
4. S kapljico vode preizkusiti vpojnost in glede na to določiti redčenje premaza.
5. Tla pomesti in temeljito posesati, vključno s koti in režami.
6. Premaz premešati in ga z valjčkom enakomerno nanesti po vsej površini, brez luž.
7. Pustiti, da se posuši po navodilih proizvajalca, in medtem ne vstopati v prostor.
8. Večje luknje ob stenah in ceveh zapolniti z malto, globoke reže s polnilno vrvico.
9. Akril s pištolo iztisniti v kote in okoli prehodov ter ga zgladiti z navlaženo lopatico.
10. Odvečni kit takoj obrisati z vlažno krpo.
11. Ko se kit strdi, nanesti drugi sloj premaza, če ga sistem zahteva.
12. Pred naslednjim slojem preveriti, ali je površina suha, čista in brez sijajnih mest.

Če niste prepričani o vrsti podlage, zlasti pri anhidritu ali starih ploščicah, je pametno, da jo oceni polagalec. Napake v penetraciji pozneje ni mogoče popraviti brez odstranitve mase.

Končano delo je dobro pregledati, preden pride naslednja obrt. Pozneje ne boste videli ničesar več. Prostor si oglejte pri dobri svetlobi in se osredotočite na te točke:

• površina je enakomerno premazana, brez nepremazanih otočkov in brez sijajnih luž,
• ko podrsate z dlanjo, na roki ne ostane prah in površina se ne drobi,
• koti po celem obodu so zakitani neprekinjeno, brez prekinitev in lukenj,
• kit je zglajen, oprijema se tal in stene ter se ne da zlahka odluščiti,
• prehodi cevi so zaprti in okoli njih ni odprtin v strop,
• dilatacijske reže in mesta za robni trak so ostala prosta,
• na stenah, podbojih in ceveh ni ostankov kita ali premaza,
• izvajalec vam je povedal, kateri material je uporabil in kdaj lahko nastopi naslednja obrt.