Utrjena plošča PTN (toplotna in zvočna izolacija 20 mm)

Ploščo položite na pripravljeno, ravno in suho podlago. Plošče se polagajo na stik, torej tesno druga ob drugo brez prekrivanja, v vrstah in z zamaknjenimi spoji, podobno kot laminat. Ob stenah ostane dilatacijska reža, običajno približno 5 do 10 mm. Vanjo vstavite robni trak iz pene, ki loči tla od stene in prepreči, da bi se koraki prenašali v zidove.

Plošč večinoma ne lepite in ne pritrjujete. Točkovno lepljenje ali obojestranski lepilni trak uporabite le, če to izrecno navaja proizvajalec, na primer pri večji obremenitvi ali v določeni sistemski sestavi. Nič se ne suši in ne strjuje, zato lahko takoj po polaganju nadaljujete z naslednjim slojem.

Zakaj pomaga proti hrupu? Mehkejši, prožen sloj med oblogo in stropno ploščo vsrka del udarcev pri hoji. Zato mu pravijo tudi izolacija proti udarnemu zvoku. Toplotni učinek 20 mm sloja je bolj dodaten: tla so na dotik manj hladna, prave toplotne izolacije tal nad neogrevano kletjo ali na terenu pa ne nadomesti.

Ali lahko talna obloga leži neposredno na plošči PTN, določi proizvajalec. Pri nekaterih laminatih ali vinilih je to dovoljeno, drugje morate na ploščo najprej položiti razporeditveni sloj, običajno OSB plošče ali mavčno-vlaknene talne plošče. Razporeditveni sloj je pomemben predvsem pod težkim pohištvom, kuhinjskim blokom ali pod tankim vinilom, ki bi sicer v mehkejši podlagi kopiral vsako sled. Pri vinilu s klik sistemom in pri laminatu preverite tudi, ali proizvajalec obloge sploh dovoljuje podlogo te debeline. Mnogi sistemi računajo le s tankimi podlogami in pri debelejši garancija ne velja več.

• Polistiren (EPS): dobro izolira toploto in se uporablja predvsem pod betonskimi ali anhidritnimi estrihi. Pod suhimi plavajočimi tlemi brez razporeditvenega sloja se točkovno vtisne in korake duši slabše.
• Mineralna volna: odlično duši zvok, vendar ni pohodna. Spada v podkonstrukcije in med tramove, ne neposredno pod oblogo.
• Pluta in tanke podloge: so prožne in tanke, primerne, kadar morate varčevati z višino. Za izrazitejše izboljšanje akustike in toplote običajno ne zadoščajo.
• Kombinacija z zvočnoizolacijsko folijo: med stanovanji se včasih doda tanka akustična folija, ki zvočno izolacijo še izboljša.

Pri talnem ogrevanju plošče PTN ne polagajte nad ogrevalni estrih, razen če proizvajalec tega izrecno ne dovoli. Izolacija bi zavirala toploto, ki mora iti v prostor.

Največ dela in skrbi povzroča podlaga. Raven, trden in suh beton ali estrih pomeni hitro polaganje. Če so na njem grbine, jamice ali ostanki starega lepila, ga morate najprej očistiti in izravnati. Manjše neravnine reši samorazlivna izravnalna masa na premazano podlago, večje višinske razlike pa suho izravnalno nasutje. Izravnalna masa se mora posušiti, zato se prednost suhega polaganja delno izgubi.

Delo otežijo tudi:

• vlažna podlaga, na primer svež estrih ali tla na terenu, kjer je treba po navodilih proizvajalca dodati parno zaporo iz PE folije,
• veliko kotov, niš, prehodov in cevi radiatorjev, ki zahtevajo natančne reze,
• potreba po krajšanju vrat in urejanju prehodov, ker se tla dvignejo za debelino plošče in nove obloge,
• praznjenje prostora ter odstranjevanje starih tal in letev.

Velik in pravilen prostor s pripravljeno podlago je nasprotno enostaven in delo hitro steče.

Če imate trdno, suho in ravno podlago, polaganje zmorete tudi sami. Če niste prepričani o vlažnosti ali ravnosti, naj podlago oceni polagalec talnih oblog.

1. Prinesti plošče v prostor in jih pustiti tam po navodilih proizvajalca, običajno vsaj nekaj ur, da se prilagodijo temperaturi in vlagi.
2. Odstraniti stare letve, posesati podlago in postrgati ostanke lepil in malte.
3. Preveriti ravnost z dolgo letvijo ali vodno tehtnico in neravnine vnaprej izravnati.
4. Če proizvajalec to zahteva, razgrniti PE folijo s prekrivanji in jo potegniti na stene.
5. Po obodu prostora nalepiti robni dilatacijski trak.
6. Začeti v kotu in polagati plošče na stik v vrstah, z zamaknjenimi spoji.
7. Robne kose odrezati z ostrim nožem ali žago tako, da ob steni ostane dilatacijska reža.
8. Prehoditi celo površino in zamenjati kose, ki se premikajo ali stojijo višje.
9. Nadaljevati z razporeditvenim slojem ali oblogo po navodilih proizvajalca.

V praksi se pogosto zgodi, da se napaka pod ploščo pokaže šele na končanih tleh, ko je popravilo po nepotrebnem zahtevno.

• Kamenčki in prah pod ploščami: ustvarijo točkovne izbokline, tla na teh mestih vzmetijo in škripajo.
• Manjkajoča dilatacija: tla nimajo prostora za delovanje, ob stenah in v kotih se dvigajo, koraki pa se prenašajo v stene.
• Premehka sestava pod težko oblogo: brez razporeditvenega sloja se izolacija postopno vtisne, obloga pa poka v spojih.
• Vlažna podlaga brez zaščite: lesnovlaknen material vpija vlago, se deformira in izgublja lastnosti.
• Neprekinjene reže: če plošče nimajo zamaknjenih spojev, nastanejo dolge linije, kjer podlaga slabše drži.
• Pozabljena višina: vrata nato drsajo po tleh, prehodi med prostori pa tvorijo stopnico.

Preden položite oblogo, prehodite celo površino in preverite:

• ali plošče nikjer ne vzmetijo in se ne premikajo pod nogo,
• ali se plošče tesno stikajo in med njimi ni večjih rež,
• ali so spoji v sosednjih vrstah zamaknjeni,
• ali je površina ravna in brez stopničk med ploščami,
• ali je po celem obodu dilatacijska reža z robnim trakom,
• ali je folija, če je predpisana, cela in potegnjena na stene,
• ali so urejeni prehodi pri vratih in višina tal glede na podboje.