Montaža difuzijske folije

Folijo pogosto imenujejo tudi sekundarna kritina ali varovalna hidroizolacija. Kritina je prva zaščita pred vodo, folija druga. Ob običajnem vremenu je skoraj ne potrebujete, ob neurju, poševnem dežju ali taljenju snega pa lahko voda zdrsne skozi stike kritine. Takrat folija odloča o tem, ali ostaneta ostrešje in izolacija suha.

Največji pomen ima pri bivalnem ali izoliranem podstrešju. Mokra mineralna volna izolira bistveno slabše, les, ki dolgo vlaži, pa lahko napade plesen ali gniloba. Take težave se pogosto pokažejo šele po nekaj sezonah, ko se na stropu pojavijo madeži.

Ljudje folijo radi zamenjujejo s parno zaporo. Difuzijska folija sodi na zunanjo stran izolacije, torej pod kritino, in paro spušča ven. Parna zapora se namesti z notranje strani, pod mavčnokartonske plošče, in preprečuje, da bi vlaga iz prostorov prodrla v izolacijo. Vsak sloj ima svojo nalogo, zato ju ni mogoče zamenjati.

Kontaktna ali nekontaktna

Kontaktna folija je zelo paroprepustna, zato lahko leži neposredno na toplotni izolaciji ali na opažu. Uporablja se pri izoliranih strehah, kjer med izolacijo in folijo ni prostora za zračni sloj.

Nekontaktna folija potrebuje pod seboj prezračevani sloj. Bolj je primerna za starejše sestave in strehe brez bivalnega podstrešja. Če jo kdo položi neposredno na izolacijo, lahko vlaga ostane ujeta v konstrukciji.

Pod pločevino ali pod opeko

Pločevina se hitro segreje in ohladi, zato se pod njo zlahka nabira kondenz. Pod pločevinasto kritino se zato izbere odpornejša membrana, prezračevanje pa je treba urediti še posebej skrbno. Folija mora zdržati tudi hojo krovcev po strehi med montažo pločevine.

Pod glineno ali betonsko opeko folija ščiti predvsem pred zanesenim dežjem in snegom. Je del sestave skupaj s kontraletvami, letvami in prezračevanim slojem. Odločajo torej vrsta kritine, naklon strehe, vrsta izolacije in način prezračevanja. Nad neizolirano garažo lahko zadošča preprostejša folija, nad bivalnim podstrešjem pa ima smisel kakovostnejša membrana. Primerno uporabo vedno navaja tehnični list proizvajalca.

Gre za delo na višini, ki ga opravi tesar ali krovec z ustrezno zaščito pred padcem. Postopek je običajno tak:

1. Pregledati ostrešje: ravnost špirovcev, stanje lesa, priključke ob kapu, dimniku in strešnih oknih. Vlažen ali napaden les je treba najprej sanirati.
2. Pripraviti kap tako, da folija lahko izteka na kapno pločevino ali v žleb in voda odteče stran od konstrukcije.
3. Prvi pas razviti vodoravno ob kapu, s potiskano stranjo navzven, kot določa oznaka proizvajalca.
4. Nadaljevati z naslednjimi pasovi proti slemenu tako, da višji pas prekriva nižjega. Preklop je običajno približno 10 do 20 cm, pri manjšem naklonu več, natančno vrednost določi proizvajalec.
5. Folijo začasno pritrditi s sponkami. Nekontaktno folijo pustiti rahlo povešeno med špirovci, da morebitna voda odteka proti kapu.
6. Zalepiti stike in detajle obdelati s sistemskimi trakovi, manšetami in tesnilnimi masami.
7. Pribiti kontraletve vzdolž špirovcev. Pri nizkem naklonu se podnje pogosto položi tesnilni trak, ki zatesni luknje od žebljev.
8. Čim prej namestiti letve in kritino, da folija ne ostane dolgo izpostavljena soncu.

Kontraletve ustvarijo režo, po kateri zrak kroži od kapa proti slemenu in odnaša vlago. Brez te reže bi se pod kritino nabiral kondenz. Folija je torej del celotne strehe, ne samostojen pas materiala.

Najenostavnejša je ravna dvokapnica brez prebojev, z zdravim ostrešjem in dobrim dostopom. Folijo razvijete, pritrdite in pokrijete brez veliko rezanja.

Delo podaljšajo in podražijo predvsem:

• frčade, zajede (žlebovi med strešinami) in grebeni, kjer je treba folijo rezati in bolj prekrivati,
• dimniki, strešna okna, antenski in kanalizacijski preboji,
• nizek naklon strehe z večjimi zahtevami glede tesnosti,
• lepljenje vseh stikov pri izoliranem podstrešju,
• popravilo špirovcev, dopolnitev opaža ali letvanja pred montažo,
• slab dostop do strehe in neugodno vreme.

Pri primerjavi ponudb zahtevajte, da je razvidno, ali vključujejo material, trakove, kontraletve, prevoz in pripravo podlage. Ponudba brez teh postavk se morda zdi ugodna, potem pa detajli manjkajo. Če folijo polagate v sklopu celovite obnove strehe s toplotno izolacijo, je smiselno preveriti, ali Eko sklad trenutno ponuja spodbude za takšne ukrepe.

Dokončana streha je lahko videti brezhibna, dokler ne pride prvi močan veter z dežjem. V praksi se najpogosteje pojavijo te napake:

• premajhen preklop pasov ali polaganje od zgoraj navzdol, ko voda zateka pod stik,
• folija, obrnjena na napačno stran, ki potem slabše prepušča paro,
• navaden univerzalni lepilni trak namesto sistemskega, ki sčasoma izgubi oprijem,
• preboji, ki so le zarezani, brez manšete ali lepljenja,
• folija, ki ni speljana na kapno pločevino, zato voda odteka v zidovje ali izolacijo,
• manjkajoč ali zamašen prezračevani sloj,
• luknje od orodja ali kritine, ki jih nihče ni zakrpal,
• folija, ki je ostala nepokrita dlje, kot dopušča proizvajalec, zato jo poškoduje UV sevanje.

Popravilo je zahtevno, ker je treba odstraniti kritino in letve, včasih pa zamenjati tudi mokro izolacijo. Drobna napaka v detajlu tako lahko pomeni poseg v celo streho.

Preden folijo prekrijejo letve in kritina, se splača s tesarjem ali krovcem pregledati streho in preveriti:

• ali pasovi potekajo vodoravno od spodaj navzgor in višji prekriva nižjega,
• ali preklop ustreza tehničnemu listu in naklonu strehe,
• ali je folija obrnjena na pravo stran glede na potisk,
• ali so stiki in detajli zalepljeni s trakovi, namenjenimi prav tej foliji,
• ali so dimnik, strešna okna in preboji priključeni z manšeto ali trakom brez odprtih mest,
• ali folija ob kapu izteka na pločevino ali v žleb,
• ali na površini ni raztrganin in lukenj,
• ali kontraletve tvorijo neprekinjen prezračevani sloj od kapa do slemena,
• ali kritina sledi v času, ki ga dopušča proizvajalec folije.