Montaža lesene in WPC terase

Postavka montaže lesene ali WPC terase obsega zakoličenje površine, postavitev in izravnavo nosilne podkonstrukcije na pripravljeno podlago, montažo terasnih desk z vijaki ali skritimi sponkami, razrez desk na mero ter namestitev zaključnih letev in čelnih desk. Vključeno je tudi preverjanje naklona in fug.

V postavko praviloma ne spadajo izkop, gramozna posteljica in njeno utrjevanje, betonski temelji, deske in podkonstrukcija kot material, stopnice, ograja, pergola in površinska zaščita lesa z oljem. Ta dela in material se obračunajo posebej. Ob ogledu se splača v ponudbi natančno zapisati, kaj je vključeno in kaj ne.

Za gradnjo terase v Sloveniji ni potrebna posebna licenca, vendar je smiselno izbrati registriranega izvajalca, na primer s. p. ali podjetje, ki izda račun, pripravi pisno ponudbo in garancijo na izvedbo ter ima reference s terasami iz istega materiala.

Terasa se najpogosteje izvede po dokončanju hiše, pri urejanju vrta, ob bazenu ali pri obnovi stare betonske terase, ki poka in na kateri se je težko premikati brez spotikanja. Pred naročilom je dobro imeti jasne odgovore na ta vprašanja:

• kakšna bo višina terase glede na prag vrat in teren, da ob vhodu ne nastane stopnica,
• kam bo odtekala voda s terase in iz žleba nad njo,
• na kakšni podlagi bo ležala podkonstrukcija: gramoz, temelji, podstavki ali beton,
• ali se bo na teraso kaj sidralo, na primer pergola, markiza ali ograja,
• ali bodo deske potekale vzdolž ali prečno na hišo in od kod se bo terasa najpogosteje videla.

Pergole, ograje ali nadstreška ni mogoče sidrati le v terasne deske ali podkonstrukcijo. Za take elemente so potrebni ločeni temelji ali sidranje v nosilno konstrukcijo hiše, kar je treba vedeti še pred montažo podkonstrukcije.

Macesen in drugi iglavci

Najbolj razširjen je macesen, domači ali sibirski. Je razmeroma trd, vsebuje smolo in ob rednem vzdrževanju zdrži leta. Na soncu posivi, kar je naravno, zaščitno olje to le upočasni. Smreka za terase ni primerna, saj hitro gnije tudi po impregnaciji. Tlačno impregniran bor je cenejši, vendar mora biti namenjen zunanji rabi in ga je treba redno vzdrževati. Hrast je odporen, a dražji in lahko izloča čreslovine, ki na betonu pod njim puščajo madeže.

Termo les

Gre za les, na primer jesen ali bor, ki je toplotno obdelan pri visoki temperaturi. Obdelava zmanjša vpijanje vode in poveča dimenzijsko stabilnost. Slabost je večja krhkost, zato se deske predvrtajo in se ne smejo obremenjevati kot nosilni elementi.

Eksotične vrste

Bangkirai, ipe, massaranduba ali cumaru so zelo trdi in odporni, vendar dražji in zahtevnejši za obdelavo. Skoraj vedno potrebujejo predvrtanje in kakovostne vijake iz nerjavnega jekla. Pri nakupu je smiselno zahtevati certifikat o poreklu lesa, na primer FSC ali PEFC.

WPC

WPC je kompozit iz lesne moke in plastike. Ne trska, ne potrebuje oljenja in barva je obstojnejša. Po drugi strani se s toploto izrazito razteza, na soncu se bolj segreje, temni odtenki pa so lahko poleti prevroči za bose noge. Polni profili so odpornejši in manj vzmetijo, votli so lažji in cenejši, a občutljivejši na udarce in zahtevajo gostejšo podkonstrukcijo. Za WPC velja, da se podkonstrukcija, sponke in vijaki uporabijo iz sistema proizvajalca, sicer lahko garancija preneha.

Terasa je le tako dobra, kakršna je podlaga pod njo. Na terenu se najpogosteje odstrani humus, položi geotekstil proti plevelu in nasuje utrjena gramozna posteljica. Na njej ležijo betonske plošče, temelji ali plastični nastavljivi podstavki, na katere se položi podkonstrukcija. Podkonstrukcija ne sme ležati neposredno na zemlji ali v mokrem gramozu. Pod njo mora krožiti zrak, sicer se les navlaži, WPC pa deformira.

Podkonstrukcija je lahko iz lesa, WPC ali aluminija. Leseni tramovi morajo biti iz odpornega lesa, najbolje iste vrste kot deske, in zaščiteni. Aluminijasta podkonstrukcija je dražja, a ne gnije in je ravna. Razmik nosilcev določi proizvajalec desk. Pri WPC sistemih proizvajalci običajno navajajo največ okoli 35 do 40 cm, za domačo rabo pogosto 30 cm, za javne prostore še manj. Pri lesu je odvisen od debeline deske in je običajno okoli 40 do 50 cm.

Celotna terasa se izvede z naklonom približno 1 do 2 % stran od hiše, da voda ne zastaja na deskah. Deske z utori se polagajo tako, da voda odteka vzdolž utorov, ne prečno nanje.

Zaradi zim z zmrzaljo je pomembno, da je podlaga dobro drenirana. Glinena tla, ki zadržujejo vodo, lahko ob zmrzovanju dvignejo podstavke, zato je gramozni sloj v takih primerih debelejši.

1. Zakoličiti površino terase, določiti višino glede na prag vrat in smer naklona.
2. Odstraniti humus, utrditi temeljna tla, položiti geotekstil ter nasuti in utrditi gramozno posteljico.
3. Postaviti plošče, temelje ali nastavljive podstavke v rastru glede na razmik podkonstrukcije.
4. Položiti nosilne tramove ali aluminijaste profile, jih izravnati v ravnino z naklonom in med seboj povezati.
5. Upoštevati odmik podkonstrukcije od fasade hiše, proizvajalci WPC navajajo vsaj okoli 10 mm.
6. Na robovih terase in na mestih stikov desk podkonstrukcijo podvojiti, tako da ima vsak konec deske lastno oporo.
7. WPC deske pred montažo pustiti, da se aklimatizirajo na mestu vgradnje po navodilih proizvajalca.
8. Namestiti začetni profil ali prvo desko in nadaljevati od hiše navzven.
9. Deske pritrditi s sponkami ali vijaki iz nerjavnega jekla, pri lesu in trdih vrstah predvrtati.
10. Upoštevati fuge med deskami in na koncih glede na material, dolžino deske in temperaturo pri montaži.
11. Robove odrezati v ravnini in čela zapreti z zaključnimi letvami tako, da prezračevanje pod teraso ostane prosto.
12. Pri leseni terasi nanesti olje, najbolje tudi na spodnjo stran in na reze še pred montažo.

Les dela z vlago, WPC s temperaturo. Fuga med deskami zato ni okras, temveč prostor, kamor se material razširi in skozi katerega odteka voda. Pri lesu se običajno puščajo vzdolžne fuge okoli 5 do 8 mm, odvisno od širine in vlažnosti deske. Pri WPC fugo pogosto določijo sponke in se ne smejo stiskati. Na koncih desk in ob stenah se pusti dilatacija po tabeli proizvajalca, za WPC ob fasadi običajno vsaj okoli 20 mm.

Vijaki morajo biti iz nerjavnega jekla. Pocinkani pri hrastu in nekaterih eksotih razpadajo in puščajo temne madeže. Ob morju so priporočljivi vijaki višjega razreda nerjavnega jekla, ker slan zrak hitreje načne slabše materiale. Na vsako desko in vsak tram gresta običajno dva vijaka, z odmikom od roba in konca deske, da les ne poči. Pri WPC se luknje vrtajo večje od premera vijaka, vijaki pa se ne privijajo na silo. Glava naj bo v ravnini s površino. Skrite sponke dajo čist videz, vendar je zamenjava ene deske potem zahtevnejša.

• podkonstrukcija neposredno na zemlji ali travi: les se navlaži in gnije od spodaj, WPC se vali,
• brez naklona: voda zastaja na deskah, les neenakomerno sivi, pozimi nastaja led,
• preredka podkonstrukcija: deske vzmetijo, pokajo, votli profili se lomijo,
• manjkajoče dilatacije: poleti se deske izbočijo in pritiskajo na steno hiše,
• zaprto prezračevanje: čelne deske do tal zaprejo prostor in pod teraso se zadržuje vlaga,
• nezaščiteni rezi: konec deske najhitreje vpije vodo, začne pokati in gniti,
• navadni pocinkani vijaki: korodirajo, se lomijo in puščajo madeže,
• terasa tik pod pragom brez odvodnjavanja: voda ob dežju pride do vrat in v zidove,
• stik desk brez dvojne opore: konci se dvigujejo in nastane mesto, kjer se spotikate.

V praksi se zgodi, da terasa prvo leto izgleda brezhibno, težave pa se pokažejo šele po drugi zimi. Največkrat gre za podkonstrukcijo, ki bi morala biti višje nad terenom, in za pomanjkljivo prezračevanje. Zato se ob prevzemu splača pogledati tudi pod teraso, ne le površine.

Največ skrbi je tam, kjer se terasa sreča s hišo. Med podkonstrukcijo in fasado se pusti razmik, da se les ali WPC ne dotikata toplotne izolacije in ometa. Če ima hiša kontaktno fasado, naj bo cokel pod teraso iz vodoodpornega materiala, na primer iz ekstrudiranega polistirena s coklnim ometom. Voda z desk ne sme teči proti coklu, zato naklon vedno poteka stran od hiše.

Če nad teraso ni žleba, dež s strehe pada v en pas in deska v njem stara bistveno hitreje. Rešitev je žleb ali gramozni pas z drenažo ob hiši. Pri vratih se višina terase uskladi tako, da med desko in pragom ostane nekaj centimetrov in voda ob močnem nalivu ne doseže vhoda.

Robovi terase se zaključijo s čelno desko, letvijo ali previsom desk. Previs za zadnjim nosilcem naj bo majhen, proizvajalci WPC sistemov navajajo največ okoli 5 cm, sicer se rob ob stopu upogne. Stopnice se izvedejo na lastni konstrukciji z enako višino stopnic, ne na prosto previsnih deskah.

Delo olajša:

• ravna, utrjena in vnaprej pripravljena podlaga,
• preprosta pravokotna oblika brez lomov,
• deske v dolžini, ki ustreza meri terase z minimalnim številom rezov,
• sistemska podkonstrukcija in sponke enega proizvajalca,
• dober dostop do mesta in prostor za razrez.

Delo podaljša:

• odstranitev stare terase ali tlakovanja,
• velika višinska razlika terena in potreba po visoki podkonstrukciji,
• obhajanje stebrov, odtokov, svetlobnih jaškov in dreves,
• diagonalno polaganje in vzorci z menjajočimi se smermi,
• trd eksotični les, ki ga je treba predvrtati na vsakem spoju,
• vgrajena razsvetljava in stopnice po meri.

Na pristojni upravni enoti ali občini preverite, ali vaša terasa potrebuje dovoljenje ali prijavo, zlasti če je dvignjena, nadkrita ali na strehi. Na balkonu in terasi večstanovanjske stavbe je potrebno soglasje upravnika ali etažnih lastnikov, saj gre za skupne dele stavbe.

Prehodite celotno površino in bodite pozorni, ali katera deska vzmeti ali škripa. Položite libelo prečno in vzdolžno na teraso, naklon mora potekati stran od hiše. Pri vratih izlijte vedro vode in opazujte, kam odteka. Poglejte fuge, biti morajo enake in ravne. Vijaki naj bodo v eni liniji in poglobljeni v ravnino. S strani poglejte pod teraso, ali podkonstrukcija leži na zemlji in ali ima zrak kod krožiti.

Seznam za prevzem

• deske ne vzmetijo in ne škripajo niti na robovih,
• naklon poteka stran od hiše in voda ne zastaja,
• fuge med deskami so enakomerne,
• ob fasadi in na koncih je dilatacija po navodilih proizvajalca,
• vsak stik desk ima lastno oporo v podkonstrukciji,
• vijaki so iz nerjavnega jekla, poglobljeni in v vrsti,
• podkonstrukcija ne leži na zemlji in pod teraso je prezračevanje,
• rezi lesa so zaščiteni z oljem ali voskom,
• izvajalec je predal podatke o materialu, garanciji in vzdrževanju.

Lesena terasa se umiva z vodo in čistilom za les, s krtačo vzdolž vlaken, po sušenju pa se olji v tankih plasteh. Ne olji se na neposrednem soncu. Običajno se to naredi enkrat do dvakrat na leto, najpogosteje spomladi in jeseni. WPC je dovolj umivati z vodo in blagim čistilom, mastne madeže od žara pa je treba odstraniti čim prej. Iz fug se redno odstranjujejo listje in nečistoče, da lahko voda odteka.

V ceniku NUMIQ je montaža lesene ali WPC terase vodena kot delo na m² z drobnim potrošnim materialom, brez desk, podkonstrukcije in drugega glavnega materiala. Okvirna cena dela je 33,80 € na m². Cene se razlikujejo po regijah in krajih, v Ljubljani in na Obali so običajno višje kot drugod.

Na ceno vplivajo oblika terase, število rezov in vogalov, obhajanje stebrov in odtokov, trdota lesa in potreba po predvrtanju, način pritrditve in višina podkonstrukcije. Majhna terasa s stopnicami in lomi je na kvadratni meter dražja kot velik pravokotnik. Izkop, gramozna posteljica, temelji in utrjevanje se obračunajo posebej. Njihove cene najdete v člankih Izravnalna posteljica in Utrjevanje podlage z vibracijsko ploščo. Če namesto desk razmišljate o tlakovanju, si oglejte Tlakovci in robniki.