Varjenje bitumenskega traku na navpično površino, en sloj

Navpična bitumenska hidroizolacija ima eno glavno nalogo: preprečiti, da bi voda ali vlaga iz zemljine prodrla v zidovje. Na strehi pa preprečuje, da bi voda, ki teče po površini, zatekla za hidroizolacijo ob steni ali atiki. Tipična mesta so:

• zunanje stene kleti pred zasipanjem z zemljo,
• temeljni pasovi in cokel hiše, kjer se hidroizolacija naveže na vodoravno izolacijo pod steno,
• notranja stran atike ravne strehe, kjer se strešna izolacija dvigne navzgor,
• stik terase ali balkona s steno hiše,
• oporni zidovi, vodnjaki, jaški in greznice z zunanje strani.

Zakaj ravno s plamenom? Zavarjen trak se s podlago poveže po vsej površini, pod njim ne nastanejo votline, po katerih bi voda potovala, bitumen v spojih pa se zlije v celoto. Pri dobro opravljenem delu iz posameznih trakov nastane sklenjen sloj brez šibkih mest na spojih.

Kdaj zadošča en sloj

En sloj varjenega traku se praviloma uporablja proti talni vlagi in proti vodi, ki ne pritiska, torej odteče navzdol in jo odvede drenaža ali prepusten zasip. Običajno zadošča tudi pri dvigu strešne izolacije na atiko, če to ustreza sestavi strehe. Če hiša stoji na glinenem terenu, kjer voda po dežju zastaja okoli temeljev, ali če gladina podtalnice seže do tal kleti, gre že za vodo pod pritiskom. Takrat se praviloma predvidita dva traku, drug sistem ali vodotesni beton. O tem odloča projektant glede na razmere na zemljišču, ne izvajalec na kraju samem. Če niste prepričani, kakšna voda deluje ob vaši hiši, vprašajte, preden se začne variti.

Postopek se nekoliko razlikuje glede na to, ali gre za kletno steno v gradbeni jami ali za atiko na strehi, načelo pa je enako.

1. Preverijo podlago: biti mora trdna, suha, ravna, brez ostrih izboklin, ostankov malte in prahu. Robove zaokrožijo ali posnamejo.
2. Izdelajo holker, torej poševen ali zaokrožen prehod v kotu med vodoravno in navpično površino, iz malte ali iz montažnega klina. Trak tako ne poteka čez oster pravi kot.
3. Podlago premažejo z bitumenskim predpremazom in ga pustijo suhniti po navodilih proizvajalca, praviloma nekaj ur.
4. Trakove narežejo na dolžino, ki ustreza višini stene, z dodatkom za preklop na vodoravno površino in za zaključek zgoraj.
5. Trak zvijejo, ga prislonijo spodaj ob steno, segrevajo spodnjo stran traku in podlago ter trak postopno odvijajo navzgor. Pritiskajo ga z valjčkom ali gladilko, da se oprime po vsej površini.
6. Pri višjih stenah trak zgoraj začasno ali trajno mehansko pritrdijo, da ne zdrsne, dokler je topel.
7. Stranske preklope zavarijo tako, da na robu izteče tanek sklenjen pas bitumna, praviloma približno pol centimetra.
8. Obdelajo notranje in zunanje vogale ter preboje cevi in sider z dodatnimi krpami iz istega traku.
9. Zgornji rob zaključijo z zaključnim ali pritisnim profilom, ga pritrdijo, režo nad njim pa zatesnijo s trajnoelastičnim kitom, primernim za bitumen.
10. Preverijo spoje in fotografirajo končano površino, preden jo prekrije zaščitni sloj.

Navezava na vodoravno izolacijo

Najobčutljivejši del navpične izolacije je njen spodnji del, kjer se sreča z izolacijo pod temeljem ali na strehi. Vodoravni trak se praviloma dvigne na steno vsaj za nekaj centimetrov, navpični trak pa ga prekrije, ali obratno, odvisno od zaporedja del. Pomembno je, da je preklop dovolj širok, približno 10 do 15 cm, in zavarjen brez prekinitve. Pri kleteh se pogosto zgodi, da vodoravna izolacija gleda izpod temeljne plošče le malo in je zablatena. Tak rob je treba očistiti, posušiti in premazati s predpremazom, sicer se navpični trak prilepi le na umazanijo.

Velik del težav z navpično izolacijo nastane že pred prvim prižigom gorilnika. Preden pridejo izvajalci hidroizolacije, naj bo pripravljeno:

• stena je dokončana, beton ali omet je imel dovolj časa za zorenje in sušenje po navodilih proizvajalca, svež beton vsebuje veliko vode in trak se nanj ne prime,
• pri kleti je izkop dovolj širok, da se ob steni da varno stati in delati z gorilnikom, brežine ali opaž jame pa so zavarovani pred zrušenjem,
• pri atiki je na voljo gradbeni oder ali varen dostop in zaščita pred padcem,
• iz bližine so odstranjeni gorljivi materiali, zlasti stiropor, les, folije in embalaža,
• preboji cevi, kanalizacije in kabelskih vodov so vgrajeni vnaprej, naknadno vrtanje skozi končano izolacijo je vedno šibko mesto,
• jasno je, s čim se bo izolacija po dokončanju zaščitila in kdo bo to naredil.

Vreme ima veliko vlogo. V dežju, megli in na orošeni podlagi se variti ne da, voda pod trakom se spremeni v paro in nastanejo mehurji. Pri nizkih temperaturah je bitumen trši in trak pri upogibanju poka, zato proizvajalci navajajo najnižjo temperaturo vgradnje. Trakovi, modificirani s SBS, se praviloma dajo vgrajevati tudi v hladnejšem vremenu kot navadni oksidirani trakovi, a tudi pri njih velja podatek iz tehničnega lista.

Na navpične površine se danes skoraj izključno uporabljajo modificirani bitumenski trakovi za varjenje, praviloma debeline okoli 4 mm. Razlike so predvsem v vrsti bitumna, v nosilnem vložku in v površinski obdelavi.

Vrsta bitumna

• bitumen, modificiran s SBS (elastomerni), je prožen, dobro prenaša premike podlage in nizke temperature, za navpične površine in detajle se izbira najpogosteje,
• bitumen, modificiran z APP (plastomerni), bolje prenaša visoke temperature in sonce, a je trši in manj primeren za vogale in neravno steno,
• oksidirani bitumen je najcenejša in najmanj prožna skupina, za varjenje na navpične površine se danes uporablja bolj izjemoma.

Nosilni vložek

Vložek določa trdnost in raztezljivost traku. Poliestrski filc je prožen in odporen proti trganju, zato ima prednost pri kleteh in na mestih, kjer se stavba lahko premika. Stekleni voal ali tkanina je dimenzijsko stabilnejša, a lahko pri premiku podlage prej poči. Trak s steklenim vložkom je smiseln tam, kjer je podlaga stabilna in posedanje ne grozi.

Površina traku

Trak s finim posipom ali tanko folijo na površini je primeren pod zemljo in pod toplotno izolacijo. Na atiko, ki ostane na soncu, se uporablja trak z grobim posipom iz skrilavca, ki ščiti bitumen pred UV sevanjem, ali pa se izolacija prekrije s pločevino. Trak brez zaščite na soncu sčasoma stara in poka.

Kdaj raje ne variti

Kjer je v bližini toplotna izolacija iz stiropora, lesene konstrukcije ali plastični okvirji oken in vrat, je odprt plamen tveganje. Stiropor se pri vročini topi in grozi požar. Na takih mestih se uporabljajo samolepilni bitumenski trakovi, hladni bitumenski premazi ali pa se zaporedje del uredi tako, da se vari pred montažo izolacije. Pri coklu hiše s toplotno izolacijo fasade je to pogosto vprašanje, ki ga je treba rešiti še pred začetkom del.

V ceniku je posebna postavka za varjenje enega sloja bitumenskega traku na vodoravno površino. Material je pogosto enak, delo na steni pa je drugačno in počasnejše. Razlike na kratko:

• na vodoravni površini se cela rola odvije naenkrat in se pritiska z nogo ali valjem, na steni se dela z narezanimi kosi, vsak se segreva in pritiska posebej,
• na steni deluje teža, topel trak ima težnjo, da zdrsne in se na zgornjem robu odlepi, zato potrebuje mehansko pritrditev in zaključni profil,
• na steni je na kvadratni meter več spojev, vogalov in prebojev, vsak detajl zahteva čas in izkušnje,
• delavec dela v neudobnem položaju, v jami ali na odru, in težje vidi, ali je bitumen v spoju pravilno iztekel,
• na vodoravni površini voda zastaja in je hidroizolacija najbolj obremenjena v spojih, na steni voda odteka, zato odločata predvsem pravilno zaporedje preklopov in dober zaključek zgoraj,
• navpično izolacijo je treba takoj po dokončanju zaščititi pred poškodbami pri zasipanju, vodoravna je praviloma prekrita z betonom, estrihom ali naslednjim slojem sestave.

V praksi to pomeni, da pri izolaciji kleti predračun vsebuje obe postavki: vodoravno površino pod temeljno ploščo ali na njej in navpično površino po obodu sten. Pri ravni strehi je velika površina vodoravna, navpični del pa je le pas ob atikah in stenah, a prav tam se najpogosteje odloči, ali bo streha puščala. Navpično površino merite po celotni razviti višini, vključno s preklopom na vodoravni del in zaključkom, ne le do vrha terena.

Obseg dela na navpični površini ni odvisen le od števila kvadratnih metrov. Na zahtevnost vpliva predvsem:

• višina stene, pri višjih stenah je treba trak nastavljati ali pritrjevati in se dela z odra,
• število vogalov, zamikov, stebrov in prebojev, ravna dolga stena je veliko enostavnejša kot razgiban tloris,
• stanje podlage, staro kamnito ali opečno zidovje brez izravnalnega sloja je treba najprej ometati ali zagladiti,
• odstranjevanje stare izolacije, ostankov premazov in zemlje pri prenovi,
• dostop, ozek izkop ob sosedovi ograji ali atika brez odra delo močno upočasnita,
• bližina gorljivih materialov in oken, ki jih je treba zaščititi ali rešiti z drugo tehnologijo,
• vreme, ob vlagi in mrazu se delo prekinja.

Pri prenovi starejše hiše se pogosto zgodi, da največ časa vzamejo izkop, čiščenje in izravnava stene, samo varjenje je nato hitrejše. Pri novogradnji z ravno betonsko steno ali steno iz zidakov je ravno obratno.

Navpična hidroizolacija je sredi verige del, njena kakovost pa je odvisna od tega, kako dobro se posamezni izvajalci uskladijo.

• z zidarji in betonerji: ravna podlaga, zaokroženi robovi, holker v kotu in dovolj zrel beton,
• z vodoinštalaterjem in elektroinštalaterjem: vse preboje vgraditi vnaprej, najbolje s tesnilno manšeto ali prirobnico, na katero se da trak navezati,
• z izvajalcem toplotne izolacije kleti: lepilo za perimetrske plošče mora biti primerno za bitumen, lepila na osnovi topil bitumen načenjajo,
• z izvajalcem zasipa: zasip šele po pregledu izolacije, brez kamenja neposredno ob steni, po plasteh,
• pri strehi s kleparjem: obroba atike mora prekriti zgornji zaključek izolacije tako, da voda ne more zateči za trak.

V večstanovanjski stavbi, na primer pri izolaciji kleti ali strehe, termine, dostop in zaščito skupnih prostorov uskladite z upravnikom in etažnimi lastniki.

Napake v navpični izolaciji so zahrbtne, ker jih po zasipu nihče ne vidi. Pokažejo se šele kot vlažni madeži, solni cvetovi ali plesen v kleti, včasih po več letih.

• podlaga brez predpremaza ali prašna, trak drži le na površini in se sčasoma lušči,
• premalo segrevanja, trak se prilepi le točkovno in za njim nastanejo kanalčki za vodo,
• pregretje, nosilni vložek se zažge, bitumen odteče in trak na tem mestu izgubi trdnost,
• manjka mehanski zaključek zgoraj, trak se odlepi, upogne in voda teče za izolacijo,
• zgornji rob izolacije pod nivojem terena, voda s cokla zateče za njo, izolacija naj praviloma konča nad terenom,
• oster kot brez holkerja, trak v kotu ne nalega in se pri posedanju natrga,
• prekratki ali napačno usmerjeni preklopi, voda vteče v spoj,
• preboji, oviti le s kitom, kit sčasoma otrdi in se odlepi,
• zasip z gradbenimi odpadki in kamenjem neposredno na trak brez zaščitnega sloja,
• en sloj tam, kjer deluje voda pod pritiskom.

Zaščita izolacije po dokončanju je posebno, a nujno delo. Pod zemljo se praviloma namesti čepasta folija s čepi proti zemljini, perimetrske plošče ali drug zaščitni sloj. Zasip se izvaja po plasteh in se previdno utrjuje, da se izolacija ne premakne in ne preluknja.

Samo varjenje je končano, ko se trak ohladi, praviloma v nekaj minutah. Skupno trajanje del pa je odvisno od priprave. Predpremaz se po navodilih proizvajalca suši nekaj ur do približno en dan, v mrazu in vlagi dlje. Svež omet ali izravnalni sloj se mora posušiti pred nanosom predpremaza. Beton novih sten potrebuje čas, da iz njega izhlapi odvečna vlaga, praviloma nekaj tednov.

Na navpični površini se v enem dnevu naredi manj metrov kot na vodoravni, ker je več detajlov. Pri hiši z enostavnim tlorisom in ravno steno je klet pogosto izolirana v nekaj dneh, pri razgibanem tlorisu in starem zidovju računajte z daljšim časom. Ne zasipajte takoj po dokončanju, najprej naj se izolacija pregleda in fotografira.

Glede varnosti: pri delu z odprtim plamenom mora biti na mestu gasilni aparat, po koncu dela pa se mesto še nekaj časa preverja, ali kje ne tli ostanek materiala. Jeklenke s propanom se ne puščajo v izkopu, kjer se težji plin nabira pri tleh. Če zavohate plin ali izbruhne požar, zapustite mesto in pokličite 112.

Samo varjenje s plamenom na steni prepustite izvajalcem hidroizolacije. Delo z gorilnikom v izkopu ali na odru je tvegano, napako pa je težko odkriti. S pripravo podlage pa lahko ekipi precej pomagate in hkrati imate zagotovilo, da se bo izolacija imela česa oprijeti.

1. Odkopati zemljo ob steni do dogovorjene globine le v obsegu, ki je varen, globlji izkop prepustiti podjetju z opažem.
2. Očistiti steno zemlje, starih premazov in nesprijetih delov z jekleno krtačo in jo pustiti, da se posuši.
3. Odstraniti izbokline malte in zaokrožiti ostre robove.
4. Zapolniti večje luknje in fuge s sanacijsko malto in jo pustiti zoreti po navodilih proizvajalca.
5. Pomesti ali posesati prah s površine stene in z vodoravnega roba temelja.
6. Premazati steno z bitumenskim predpremazom s čopičem ali valjčkom v enakomernem tankem sloju, le po dogovoru z izvajalcem o vrsti predpremaza.
7. Pustiti predpremaz, da se posuši po tehničnem listu, in ga zaščititi pred dežjem in prahom.
8. Odstraniti iz okolice stiropor, les in druge gorljive materiale.

Prevzem opravite, preden se izolacija prekrije. Preglejte steno po vsej dolžini in robove spojev previdno preizkusite s topo lopatico, ne smejo se dati privzdigniti. Pri prevzemu preverite:

• trak je zavarjen po vsej površini, brez mehurjev, gub in odstopajočih robov,
• na stranskih spojih je viden sklenjen pas izteklega bitumna,
• preklopi so dovolj široki in položeni tako, da voda teče po njih, ne vanje,
• v kotu je holker in trak v njem nalega brez votline,
• vogali in preboji so dopolnjeni s krpami in tesno navezani,
• spodnji preklop na vodoravno izolacijo je sklenjen in zavarjen,
• zgornji rob je zaključen s profilom, pritrjen in zatesnjen s kitom,
• izolacija konča nad nivojem bodočega terena ali pod obrobo atike,
• na traku ni prežganih mest ali mehanskih poškodb,
• imate fotografije celotne površine in detajlov ter podatke o uporabljenem traku.