Montaža tuš kanalete in zabetoniranje

Postopek se razlikuje glede na model kanalete, zato vodoinštalater vedno izhaja iz navodil proizvajalca. Načelo pa je podobno:

1. Preveri se odtočna cev: biti mora prehodna in čista, njen položaj in padec pa morata omogočati priključitev.
2. Podlaga se očisti in izravna. Biti mora trdna, brez razpok in votlin.
3. Ob stenah se položijo robni dilatacijski trakovi, da se estrih ne naslanja neposredno na stene.
4. Kanaleta se postavi na nastavljive nožice ali nosilce. Višina se nastavi tako, da bo zgornji rob kasneje poravnan s ploščicami, z libelo pa se preveri ravnina po dolžini in po širini.
5. Odtok kanalete se priključi na kanalizacijo, običajno s plastično HT cevjo. Spoj mora biti tesen, a nekoliko prožen.
6. V kanaleto se nalije voda in opazuje se, ali odteka enakomerno in ali spoj ne pušča.
7. Kanaleta se prelepi z lepilnim trakom, da vanjo ne pride beton, nato se postopoma obbetonira. Mešanica se razporeja enakomerno, da kanalete ne premakne.
8. Estrih se potegne v naklon proti kanaleti in se pusti, da dozori.

Zakaj toliko preverjanja še pred betoniranjem? Ker se vse, kar je pod estrihom, pozneje popravlja le z razbijanjem. Nekaj minut z libelo in vedrom vode prihrani veliko živcev.

Kanalete so iz plastike ali nerjavnega jekla. Plastično ohišje je lahko in za običajen domači tuš povsem zadošča. Kanalete iz nerjavnega jekla so bolj odporne in se izberejo tam, kjer se tuš uporablja zelo pogosto ali kjer je potrebna robustnejša rešitev.

Pomembnejša od materiala sta način odtoka in vgradna višina:

• Vodoravni odtok vodi vstran in se priključi na cev, speljano v tleh. Je najbolj razširjen, potrebuje pa dovolj visoko sestavo tal.
• Navpični odtok gre naravnost navzdol, na primer skozi strop pod kopalnico ali v pripravljeno cev. Uporabi se, kadar v tleh ni prostora za vodoravno speljavo.
• Nizke kanalete z manjšo vgradno višino pomagajo pri prenovah, kjer tal ni mogoče bistveno dvigniti.

Kanaleta se najpogosteje namesti ob steno. Tla se potem spuščajo le v eno smer, keramičar ploščice reže preprosteje, voda pa odteka enakomerno. Kakovostni talni odtoki imajo smradno zaporo in so izdelani po standardu SIST EN 1253, kar se splača preveriti v tehničnem listu.

V novogradnji je montaža preprostejša. Višina estriha se načrtuje vnaprej, odtok se speljе točno tja, kamor mora, naklon pa se oblikuje že ob betoniranju. Pri prenovi se pogosto izkaže, da so stara tla prenizka ali da odtočna cev leži drugje, kot bi bilo treba. Takrat je treba izrezati utor, prestaviti cev ali dvigniti celotna tla.

Zahtevnost in s tem obseg dela povečajo predvsem:

• majhna višina tal, zaradi katere je treba poiskati nizko kanaleto ali rezkati,
• prestavitev ali podaljšanje odtočne cevi,
• neravna ali razpokana podlaga, ki jo je treba najprej sanirati,
• talno ogrevanje, ki ga je treba uskladiti s položajem kanalete in debelino estriha,
• slab dostop, na primer stanovanje v višjem nadstropju brez dvigala.

Samo zabetoniranje tuša še ne naredi vodotesnega. Cementni estrih vodo prepušča, zato se na končano in dozorelo podlago nanese elastična hidroizolacijska masa, običajno v dveh slojih. V prvi sloj se vložijo tesnilni trakovi v kote, na prehod med steno in tlemi ter okoli kanalete. Številne kanalete imajo tesnilni trak že tovarniško nalepljen, ta se vloži neposredno v izolacijsko maso.

Najbolj tvegani mesti sta spoj kanalete z izolacijo in kot, kjer se kanaleta stika s steno. Netesnost se tam pogosto pokaže šele po nekaj mesecih, na primer kot vlažen madež na steni sosednjega prostora ali na stropu pri sosedih.

Ko se izolacija posuši po navodilih proizvajalca, se tuš zalije z vodo in pusti stati. Ploščice se polagajo šele, ko je jasno, da voda nikjer ne uhaja. Pri estrihu bodite pozorni tudi na čas: cementni estrih običajno potrebuje nekaj dni, da prenese hojo, in dlje, da se nanj lahko nanaša izolacija in lepijo ploščice. Natančne čase navaja proizvajalec mešanice. Med zorenjem naj bo zaščiten pred prepihom in neposrednim soncem.

• Napačen naklon. Običajno se izvede približno 1,5 do 2 % proti kanaleti. Pri manjšem naklonu voda zastaja v kotih, pri neenakomernem teče izven tuša.
• Premaknjena kanaleta. Če ni dobro podprta, jo beton ob vgradnji privzdigne ali nagne. Rešetka potem ni v ravnini s ploščicami.
• Pretanka plast betona nad cevjo. Cev mora biti prekrita z dovolj debelim estrihom, običajno okoli 4 cm, sicer grozijo razpoke.
• Tog ali netesen spoj z odtokom. Povzroča smrad in vodo pod estrihom.
• Izpuščeni tesnilni trakovi ali le en tanek sloj izolacije. Varčevanje pri hidroizolaciji je na koncu najdražje, saj popravilo pomeni razbijanje ploščic.
• Polaganje ploščic brez preizkusa z vodo. Napaka se potem išče šele v dokončani kopalnici.

Pri prevzemu se splača naslednje točke preveriti še pred polaganjem ploščic in nato znova na koncu:

• zgornji rob kanalete je na višini bodočih ploščic in v ravnini,
• kanaleta se ob pritisku ne premika in okoli nje ni votlin,
• izlita voda odteka enakomerno in v tušu ne ostajajo luže,
• spoj z odtokom je bil pred zabetoniranjem preizkušen in ni puščal,
• estrih okoli kanalete nima razpok,
• izolacija je v dveh slojih, s trakovi v kotih in okoli kanalete,
• preizkus z zalitjem vode je bil opravljen pred polaganjem ploščic,
• smradna zapora je na mestu in iz odtoka ni čutiti kanalizacije,
• rešetko in sifon je mogoče odstraniti za čiščenje,
• imate navodila za montažo in tehnični list kanalete za primer reklamacije.