Priključitev cevi na litoželezno odtočno vertikalo

Plastike ni mogoče kar „na trdo“ spojiti z litim železom. Lito železo ima po desetletjih hrapavo in pogosto neravno površino, njegove mere pa se ne ujemajo povsem s plastičnimi cevmi. Spoj zato vedno zatesni prožen prehodni element. Vodoinštalater običajno dela v tem zaporedju:

1. Pregleda vertikalo, ugotovi njen premer in stanje ter preveri, ali je do mesta priključitve smiseln dostop.
2. Z upravnikom uskladi termin, da sosedje nad stanovanjem med delom ne spuščajo vode v odtok.
3. Zgornji del vertikale pritrdi z objemkami, da se težka litoželezna cev po rezu ne posede ali premakne.
4. Cev prereže ali izreže potreben odsek in robove skrbno očisti.
5. Namesti prehodni kos ali gumijasto manšeto oziroma med oba konca litega železa vstavi nov plastični odcep.
6. Priključi novo cev s pravilnim padcem, jo pritrdi in preizkusi tesnost pri dejanskem pretoku vode.

Zakaj je zaporedje pomembno? Brez pregleda monter ne ve, kateri prehodni kos naj prinese. Pri neočiščenem rezu manšeta ne naleže po celem obodu. Če preizkus izpustite, se napaka pokaže šele za položeno keramiko.

Element se izbere glede na to, kaj je treba rešiti: drug material, drug premer ali novo priključitev na obstoječo vertikalo.

• gumijasta manšeta (prehod z litega železa na plastiko) se prilagodi neravni površini litega železa in zatesni spoj tam, kjer se premera približno ujemata, v stanovanjih je to najpogostejša rešitev,
• prehodni reducirni kos pride v poštev, ko se manjši premer od umivalnika ali pralnega stroja priključuje na večjega, pogosto v kombinaciji z manšeto,
• nov plastični odcep, vstavljen v vertikalo, je primeren, ko je treba priključiti novo napravo in je lito železo v dobrem stanju, izreže se kratek odsek in nadomesti s fazonskim kosom s prehodi na obeh koncih,
• sedlasti odcep omogoča priključitev brez izrezovanja odseka, primeren je predvsem za manjše premere ter zdravo in ravno cev.

Splača se pomisliti tudi na dodatke. Revizijski kos in revizijska vratca v oblogi omogočajo, da vertikalo pozneje pregledate ali očistite brez rušenja. Pri pralnem in pomivalnem stroju pomaga priključitev s sifonom ali protipovratno loputo, ki napravo loči od vonjav iz vertikale.

Isto delo lahko v praksi pomeni kratek rutinski poseg ali dolgotrajno opravilo. Obseg in s tem zahtevnost običajno določajo:

• dostop, prosta vertikala v jašku z vratci je preprostejša od cevi, ki je zazidana v kopalniškem jedru,
• stanje litega železa, ob rezu se včasih izkaže, da je cev znotraj zožena z oblogami ali prerjavela,
• število priključkov, ena naprava je drugačno delo kot cela kopalnica s straniščem, kadjo in umivalnikom,
• premer cevi, priključitev stranišča na glavno vertikalo je zahtevnejša od majhnega odtoka umivalnika,
• termin, vnaprej dogovorjena montaža poteka bolj mirno kot nujni poseg ob puščanju.

Pri eni napravi in dobrem dostopu je delo običajno opravljeno v enem obisku in nekaj urah. Natančen obseg pa je mogoče zanesljivo določiti šele po ogledu.

V večstanovanjski stavbi je odtočna vertikala skupni del stavbe, ki ga uporabljajo vsi etažni lastniki, in ne del vašega stanovanja. Preden se lotite posega, se zato obrnite na upravnika. Pomaga uskladiti termin, obvesti sosede, da za nekaj ur ne uporabljajo odtoka, in ve, kakšna je napeljava v drugih stanovanjih. Pogosto ima tudi izkušnje z vodoinštalaterji, ki so v stavbi že delali.

Pomembna opomba glede materiala: v nekaterih blokih vertikala ni litoželezna, temveč azbestno-cementna, ljudje jo pogosto poznajo kot salonitno cev. Je siva, lažja in ob udarcu zveni drugače kot lito železo. V takšno cev ne režite in ne vrtajte. Delo z azbestom spada izključno k podjetju, ki je usposobljeno za varno odstranjevanje azbesta.

Večina težav ima skupen vzrok: varčevanje s časom na napačnem mestu. V praksi se pogosto zgodi, da:

• se spoj zatesni s silikonom ali trakom namesto s pravim prehodnim kosom in čez čas začne puščati in smrdeti,
• robovi po rezu ostanejo grobi in manšeta ne naleže po celem obodu,
• vodoravna cev nima zadostnega padca, zato odtok grgra, počasi odteka in se v njem nabirajo usedline, običajno se priporoča padec približno 2 do 3 %,
• ima trasa po nepotrebnem preveč kolen ali je predolga, kar povečuje nevarnost zamašitve, zlasti pri stranišču,
• se nova cev priključi na prerjavelo lito železo, ki kmalu poči tik ob novem spoju,
• vertikala nad rezom ni pritrjena in se med delom zrahljajo stari spoji v višjem nadstropju.

Če je lito železo v slabem stanju, je navadno pametneje zamenjati cel odsek ali se z upravnikom in etažnimi lastniki dogovoriti za zamenjavo vertikale v celi stavbi, kot pa se vedno znova vračati k enemu spoju.

Preden cev prekrijete s keramiko ali predstensko oblogo iz mavčnokartonskih plošč, z vodoinštalaterjem preverite te točke:

• spoj litega železa in plastike je suh tudi po daljšem spuščanju vode,
• ob splakovanju stranišča in izpraznitvi polne kadi ali umivalnika nič ne kaplja in ne uhaja,
• odtok teče enakomerno, brez grgranja in brez dviganja vode v drugih napravah,
• v okolici spoja ni čutiti vonja po kanalizaciji,
• nova cev je pritrjena z objemkami in se ne premika,
• vodoravni odseki imajo viden padec proti vertikali,
• pri spoju je ostal dostop skozi revizijski kos ali vratca,
• sosedje lahko spet normalno uporabljajo odtok.