Vpihovana izolacija podstrešja in votlih sten

Postavka vpihovane izolacije iz steklene volne pomeni samo vpihovanje izolacijskega materiala s strojem na pripravljeno površino ali v zaprto votlino. Sem spadajo nastavitev stroja na predpisano gostoto, razvlečenje cevi, označitev debeline sloja na merilnih letvah, enakomerno razpihovanje in pri votlinah tudi vrtanje in zapiranje polnilnih odprtin. Na koncu mora izvajalec predati podatke o debelini, površini in številu porabljenih vreč, iz katerih je mogoče preveriti dejansko gostoto.

V postavko običajno ne spadajo popravilo stropa, vgradnja parne zapore, pohodne poti, odstranjevanje starih nasutij ali odri. Ta dela se urejajo posebej in pri ogledu se je dobro dogovoriti, kdo jih bo izvedel.

Strop pod neogrevanim podstrešjem

To je najhvaležnejša uporaba. Podstrešje se ne uporablja za bivanje, toplota uhaja skozi strop, kosmiči pa se preprosto razpihajo po prosti površini v potrebni debelini. Pod nizko poševno streho, kamor človek ne pride niti po kolenih, je to pogosto edini smiseln način, da se izolacija sploh namesti. Pri lesenem stropu s tramovi starega nasutja ni vedno treba odstraniti, če je suho in trdno. Dovolj je, da se poravna in izolacija vpihne nanj.

Poševna streha in mansarda

V mansardo, ki je že obložena z mavčnimi ploščami ali opažem, se izolacija vpihuje v zaprta polja med špirovci. Prostor mora biti jasno omejen: spodaj parna zapora in obloga, zgoraj paroprepustna folija, nad njo pa prezračevani sloj pod kritino. Brez takšne sestave vpihovanje ni priporočljivo.

Dvoslojne stene in lesene hiše

Nekatere starejše hiše imajo zunanjo steno iz dveh slojev zidovja z zračnim slojem vmes. Vpihovana volna pride vanj skozi izvrtane odprtine v fugah, brez rušenja. Enako se polnijo stene in stropi lesenih montažnih hiš, kjer se pred zaprtjem napne mrežica ali folija, izolacija pa se vpihne v vsako polje. Pri votlih stenah pa odloča stanje votline: biti mora neprekinjena, suha in brez večjih količin malte in gradbenih ostankov, ki bi ustavili kosmiče.

Kje vpihovana izolacija ni primerna

• v vlažne konstrukcije in pod streho, ki pušča, dokler se vzrok ne odpravi,
• v poševno streho brez prezračevanega sloja pod kritino, na primer pod bitumensko kritino na polnem opažu brez prezračevanja,
• v votlo steno na strani, izpostavljeni dežju z vetrom, kjer voda prodira skozi zunanji sloj, brez presoje strokovnjaka,
• na pohodne površine brez poti ali nosilne podkonstrukcije, ker se kosmiči ob hoji stisnejo.

Na trgu boste srečali predvsem tri vrste vpihovanih izolacij. Steklena volna, na primer Supafil podjetja Knauf Insulation, Isover InsulSafe ali Ursa PureFloc, je lahka, negorljiva v razredu odziva na ogenj A1 in se po navedbah proizvajalcev skoraj ne sesede. Isover v tehničnem listu pri prostem vpihovanju navaja gostoto približno 15 kg/m³, toplotno prevodnost 0,041 W/(m·K) in razred posedanja S1, torej manj kot 1 %. Prednost je tudi, da je ne marajo glodavci in žuželke.

Kamena volna je težja in nekoliko bolj odporna na visoke temperature, zato se včasih izbere okoli dimnikov ali pri strožjih zahtevah požarne varnosti. Celuloza iz recikliranega papirja dobro shranjuje toploto, vendar vsebuje dodatke proti ognju in plesni ter se po podatkih proizvajalcev mineralne volne bolj sesede. Pri njej se zato računa z večjo gostoto ali večjo rezervo debeline. Kateri material izbrati, je odvisno od konstrukcije, zahtev glede požarne odpornosti in od tega, kaj predlaga projektant ali izkušen izvajalec.

Debeline se ne ugiba, izhajati mora iz izračuna ali vsaj iz tabel proizvajalca. Na strop pod neogrevanim podstrešjem se danes običajno vpihne 30 do 40 cm steklene volne. Za orientacijo: tehnični list Isover InsulSafe za toplotni upor 7,5 m²K/W navaja debelino približno 31 cm, za 10 m²K/W pa približno 41 cm pri gostoti 15 kg/m³. Pri tej debelini se na 100 m² porabi približno 29 do 38 vreč.

V zaprte votline se vpihuje z večjo gostoto kot na prost strop, da kosmiči zapolnijo ves prostor in se sčasoma ne stisnejo. Natančna vrednost je v tehničnem listu konkretnega izdelka. Dober izvajalec iz števila vreč in prostornine votline zna naknadno izračunati, kakšno gostoto je dejansko dosegel.

V praksi se zgodi, da ekipa vpihuje na oko in je sloj po enem letu videti tanjši od dogovorjenega. Zato se splača vztrajati pri merilnih letvah, razporejenih po vsej površini, in pri zapisu števila vreč.

• izprazniti podstrešje starih stvari, da je mogoče priti vse do kapi,
• preveriti, ali streha kje pušča, in popraviti poškodovane strešnike ali kleparske obrobe,
• preveriti, da bo prezračevanje strehe pri kapu in slemenu ostalo prosto,
• ugotoviti, kje potekajo električni kabli, doze in v strop vgrajena svetila,
• pred vpihovanjem se odločiti o pohodnih poteh do inštalacij, dimnika in antene,
• zagotoviti dostop za stroj, ki navadno stoji zunaj ob hiši ali na vozilu, in vtičnico po zahtevi izvajalca.

Strop pod neogrevanim podstrešjem

1. Pregledati strop in streho, izmeriti površino in izbrati debelino po izračunu ali tabeli proizvajalca.
2. Preveriti zrakotesnost stropa. Pri lesenih stropih brez neprekinjenega sloja spodaj dodati parno zaporo ali vsaj zatesniti prehode.
3. Ograditi prostor okoli dimnika, vhoda na podstrešje in svetil, ki se lahko segrevajo, po navodilih proizvajalca in predpisih o požarni varnosti.
4. Pri kapu namestiti pregrade, ki kosmičev ne spustijo v prezračevani sloj pod kritino.
5. Razporediti merilne letve z označeno debelino sloja, približno na vsakih nekaj kvadratnih metrov.
6. Nastaviti stroj na gostoto po tehničnem listu in vpihovati od najbolj oddaljenega mesta proti vhodu.
7. Enakomerno razpihati sloj do oznak na letvah, brez hoje po končani površini.
8. Izolirati in zatesniti pokrov vhoda na podstrešje, da skozenj ne uhaja toplota.
9. Zapisati površino, debelino in število vreč ter te podatke predati lastniku.

Zaprta votlina v steni ali poševni strehi

1. Z endoskopom ali sondo preveriti, kako globoka je votlina, ali je neprekinjena in suha.
2. Načrtovati razpored polnilnih odprtin tako, da izolacija doseže vso površino.
3. Izvrtati odprtine, pri zidovju praviloma v fugah.
4. Vpihovati izolacijo z večjo gostoto, odprtino za odprtino, dokler stroj ne zazna upora.
5. Preveriti zapolnitev z dodatno sondo ali termokamero pri temperaturni razliki med notranjostjo in zunanjostjo.
6. Zapreti odprtine in popraviti površino.

Topel zrak iz prostorov nosi vlago. Ko skozi strop pride v hladno izolacijo, lahko v njej kondenzira. Zato velja preprosto pravilo: spodaj, na topli strani, mora biti konstrukcija čim bolj tesna, zgoraj pa mora izolacija prosto dihati. Pri ometanem betonskem stropu je tesnost običajno zadostna. Pri lesenem stropu, opažu iz desk ali mavčnih ploščah se navadno doda parna zapora z zalepljenimi stiki.

Nad izolacijo mora ostati prezračevan prostor. Prezračevalnih odprtin pri kapu in slemenu se ne sme zapihati, sicer se na podstrešju nabira vlaga, na špirovcih pa se pojavi plesen. Prehode skozi strop, kot so kabli, svetila, cevi prezračevanja z rekuperacijo in dimniki, je treba zatesniti pred vpihovanjem. Pozneje do njih nihče več ne pride.

• manjša gostota, kot jo predpisuje proizvajalec: sloj je videti debel, a slabše izolira in se sčasoma lahko sesede,
• neenakomeren sloj: ob robovih in za tramovi ostane manj izolacije in nastanejo hladni pasovi,
• zapihano prezračevanje pri kapu: podstrešje preneha dihati, voda kondenzira in les se navlaži,
• netesen strop spodaj: vlažen zrak prehaja v izolacijo in zmanjšuje njen učinek,
• manjkajoče pohodne poti: ob vsakem pregledu antene ali dimnika se izolacija pohodi,
• vpihovanje pod streho, ki pušča: mokra volna ne izolira več, težava pa je skrita,
• votlina polna malte in ostankov: kosmiči se ustavijo, v steni ostanejo prazna mesta,
• ni zapisa o porabi: pozneje ni mogoče ugotoviti, ali sta bili debelina in gostota upoštevani.

V praksi se zgodi, da lastnik ponudbe primerja samo po ceni na kvadratni meter. Razlika je potem v debelini ali gostoti, ki se na prvi pogled ne vidita. Pri primerjavi je zato dobro vprašati za debelino, gostoto, izdelek in porabo vreč na 100 m².

Vpihovanje zahteva stroj in izkušenega upravljavca, zato ga je smiselno zaupati registriranemu gradbenemu ali izolaterskemu podjetju oziroma samostojnemu podjetniku z lastnim strojem in izkušnjami s konkretnim izdelkom. Zahtevajte pisno ponudbo z imenom izdelka, debelino in gostoto ter po koncu račun. Pri pristojni upravni enoti ali občini preverite, ali Vaš poseg zahteva kakšno dovoljenje ali prijavo, zlasti če se spreminja zunanji videz stavbe. V večstanovanjski stavbi o posegih na streho in zunanje stene odločajo etažni lastniki skupaj z upravnikom.

Eko sklad redno objavlja javne pozive z nepovratnimi spodbudami za energijsko obnovo stavb, v katerih je bila podprta tudi toplotna izolacija stropa proti neogrevanemu podstrešju. Ali je poziv trenutno odprt in pod kakšnimi pogoji, preverite na uradnem portalu Eko sklada. Praviloma je treba vlogo oddati pred začetkom del, delo pa mora izvesti izvajalec z računom.

Vpihovanje je delo za stroj in izkušenega upravljavca. Pripravo podstrešja pa lahko opravi tudi lastnik in tako ekipi prihrani čas, sebi pa denar za dodatne ure.

1. Izprazniti podstrešje in odnesti stare stvari, deske in škatle do vhoda.
2. Pomesti ali posesati strop in odstraniti ostanke gradbenega materiala.
3. Ob močnem dežju z baterijsko svetilko pregledati streho od znotraj in zapisati mesta, kjer se vidi svetloba ali kaplja voda.
4. Z barvnim trakom označiti doze, svetila in kable, ki potekajo skozi strop.
5. Zalepiti ali s kitom zatesniti reže okoli prehodov in pri vhodu, da skoznje ne struji topel zrak.
6. Narediti preproste pohodne poti iz letev in desk do dimnika in antene, tako da bodo višje od bodočega sloja.
7. Fotografirati pripravljeno stanje, fotografije pridejo prav pri prevzemu in pri vlogi za spodbudo.

Preverjanje na prostem stropu je preprosto. Dovolj je pogledati merilne letve, ali sloj povsod sega do oznake, in ga z zložljivim metrom izmeriti na več mestih. Površina mora biti enakomerna, brez jam ob tramovih in robovih. Prezračevalne odprtine pri kapu morajo biti proste, vhod na podstrešje pa izoliran.

Gostoto preverite z izračunom. Masa vreče, pomnožena s številom vreč in deljena s prostornino sloja, mora približno ustrezati vrednosti iz tehničnega lista. Pri votlinah v stenah in poševni strehi je najboljše preverjanje termografija v prvi kurilni sezoni. Hladne lise pokažejo mesta, kjer izolacija manjka, izvajalec pa jih lahko dopolni.

Seznam za prevzem

• debelina sloja ustreza dogovoru na vsej površini,
• izvajalec je predal ime izdelka, površino, debelino in število vreč,
• prezračevanje pri kapu in slemenu je prosto,
• okoli dimnika in svetil je upoštevan odmik po navodilih proizvajalca,
• vhod na podstrešje je izoliran in tesno zapira,
• pohodne poti do antene in dimnika so nad nivojem izolacije,
• polnilne odprtine v stenah so zaprte in obdelane,
• nikjer ni sledi zamakanja ali vlažnih mest.

V ceniku NUMIQ je vpihovana izolacija iz steklene volne navedena kot delo na m² z drobnim potrošnim materialom. Sama izolacija, torej vreče volne, se obračuna posebej kot material. Okvirna cena dela je približno 15,60 € na m². Cene se razlikujejo po regijah in krajih, v Ljubljani in na Obali so navadno višje kot v manjših krajih.

Na ceno dela najbolj vpliva, ali gre za prost strop ali zaprto votlino. Pri votlinah se dodajo vrtanje, preverjanje in zapiranje odprtin. Pomembni so tudi dostop do podstrešja, višina vpihovanja, oddaljenost stroja od mesta dela ter potreba po pohodnih poteh in tesnjenju stropa. Material je odvisen od debeline in gostote, debelejši ko je sloj, več vreč je treba. Pri primerjavi ponudb je zato pomembno primerjati enako debelino in enak izdelek.

Če hkrati urejate tudi streho, si oglejte članek Kleparska dela. Pri bivalnem podstrešju se namesto vpihovanja pogosto izbere brizgana izolacija, o kateri govori članek Brizgana penasta izolacija z zaprto celično strukturo. Če načrtujete tudi toplotno izolacijo fasade, si oglejte Toplotna izolacija fasade.