Enoslojna mavčnokartonska predelna stena

Podkonstrukcija je pri obeh izvedbah enaka. V tla in strop se pritrdijo vodilni profili UW, vanje pa se vstavijo pokončni profili CW. Votlino med profili običajno zapolnijo z mineralno volno. Izvedbi se razlikujeta po številu plasti plošč.

• Enoslojna stena ima na vsaki strani eno ploščo, navadno debeline 12,5 mm. S profilom širine 75 mm je stena debela približno 100 mm. Je lažja, porabi manj materiala in se postavi hitreje. Primerna je za običajno delitev prostorov, garderobe, hodnike ali steno v delovni sobi, če nanjo ne boste obešali težkih predmetov.
• Dvoslojna stena ima na vsaki strani dve plošči z zamaknjenimi stiki. Z enakim profilom meri okoli 125 mm. Je bolj toga, bolje prenese udarce, bolje duši hrup in trdneje drži obešene predmete. Smiselna je med spalnico in dnevno sobo, ob otroški sobi ali tam, kjer bo visela kuhinja ali televizor.

Zakaj dvoslojna stena bolje duši zvok? Težjo oblogo zvok težje zaniha, zamaknjeni stiki pa ne tvorijo neprekinjene reže. Pri enoslojni steni je zato še pomembneje, da so stiki s stropom, tlemi in stranskimi stenami skrbno zatesnjeni, saj na teh mestih hrup najlažje uide.

Na vrsto plošč je treba misliti vnaprej. V kopalnico in kuhinjo spadajo impregnirane plošče (zelene), kjer je potrebna večja požarna odpornost, pa protipožarne plošče. Kakovostne plošče so označene po standardu SIST EN 520, kar lahko preverite na embalaži ali v tehničnem listu.

1. Zakoličenje. Z laserjem ali vodno tehtnico se na tleh, stropu in stranskih stenah označita os stene in mesto vrat.
2. Vodilni profili. Na profile UW se nalepi tesnilni trak, ki loči steno od stropa in tal ter zmanjša prenos zvoka. Profili se pritrdijo z vložki, primernimi za podlago. Enako se pritrdijo robni profili CW ob stranskih stenah.
3. Pokončni profili. Profili CW se vstavijo v UW na razmiku, ki je navadno od 600 do 625 mm, odvisno od širine plošč, da stiki padejo na profil. Ob vratih se uporabijo trdnejši profili UA, nad odprtino pa se izdela preklada.
4. Inštalacije in ojačitve. Pred zapiranjem stene elektroinštalater napelje kable, na mesta za omarice ali televizor pa se vgradijo ojačitve.
5. Prva stran in izolacija. Najprej se obloži ena stran, nato se v votlino vstavi mineralna volna, tako da zapolni prostor brez rež in ni stisnjena.
6. Druga stran. Obloži se še druga stran. Vijaki se privijajo na razmiku po navodilih proizvajalca, pri enoslojni oblogi običajno okoli 25 cm. Glave vijakov morajo biti rahlo pod površino kartona, a ga ne smejo pretrgati.
7. Bandažiranje in glajenje. Stiki se zapolnijo s polnilno maso, vanje se vloži armirni trak, sledijo dodatni sloji mase in brušenje. Na zunanje vogale se namestijo vogalni profili.

Zahtevnost dela, s tem pa tudi strošek, je odvisna predvsem od tega, koliko se v steni dogaja:

• višina stene: višje stene potrebujejo širše ali podvojene profile in več dela s ploščami,
• število odprtin: vsaka vrata, revizijska odprtina ali prehod inštalacij pomeni ojačitev in natančen izrez,
• razgibanost prostora: poševnine na podstrešju, niše in neravni stropi pomenijo veliko rezanja,
• vrsta plošč in izolacije: impregnirane, protipožarne ali trše plošče so težje in se slabše režejo,
• zahtevana kakovost površine: stena za navadno barvanje potrebuje manj glajenja kot stena, ki jo bo osvetljevala stranska svetloba ali bo prepleskana s svetlečo barvo,
• dostop do prostora: plošče morajo priti do mesta vgradnje, ozka stopnišča in visoka nadstropja brez dvigala delo upočasnijo.

Preprosto enoslojno steno v običajni višini prostora lahko postavi tudi spreten domači mojster. Električno napeljavo v steni pa mora izvesti usposobljen elektroinštalater.

1. Z laserjem označiti os stene na tleh, stropu in stranskih stenah.
2. Nalepiti tesnilni trak na profile UW in robne profile CW.
3. Pritrditi profile UW v tla in strop z vložki, primernimi za podlago.
4. Namestiti profile CW na razmiku glede na širino plošč in z vodno tehtnico preveriti, ali so navpični.
5. Ojačati vratno odprtino in mesta za poznejše obešanje predmetov.
6. Prepustiti elektroinštalaterju napeljavo kablov in vgradnjo dozic.
7. Obložiti prvo stran s ploščami, stike polagati na profil in jih med seboj zamikati.
8. Vstaviti mineralno volno v votlino brez rež in brez stiskanja.
9. Obložiti drugo stran in glave vijakov rahlo pogrezniti pod površino kartona.
10. Zapolniti stike z armirnim trakom, počakati, da se posušijo, nanesti dodatne sloje in pobrusiti.
11. Pred barvanjem ali tapetami površino premazati s temeljnim premazom.

• Slabo pritrjeni profili. Stena potem vibrira in na stikih poči.
• Manjkajoč tesnilni trak. Zvok in tresljaji se prenašajo prek stropa in tal, čeprav je v steni izolacija.
• Reže v izolaciji. Stisnjena ali premalo odrezana volna zmanjša zvočno izolativnost.
• Stiki plošč v isti liniji. Tudi pri enoslojni steni naj bodo stiki na nasprotnih straneh zamaknjeni, sicer je stena na tem mestu šibkejša.
• Prehitro glajenje. Brez traku ali brez sušenja med sloji se po barvanju pokažejo razpoke in lise.
• Pozabljene ojačitve. Kuhinjske omarice, obešene le na mavčnokartonsko ploščo, so nepotrebno tveganje. Ojačitve se vgradijo pred zapiranjem stene, ne pozneje.

• stena je navpična in ob preverjanju z dolgo letvijo brez izrazitih valov,
• ob pritisku z roko se ne premika in ne škriplje,
• stiki s stropom, tlemi in stranskimi stenami so zatesnjeni, brez vidnih rež,
• stiki in vijaki po temeljnem premazu niso vidni niti v stranski svetlobi,
• vratni podboj je trden, vrata se zapirajo brez drgnjenja,
• imate narisana ali fotografirana mesta ojačitev in potek kablov.