Mavčnokartonski poševni strop in spuščeni strop v mansardi

Postopek je podoben kot pri običajnem stropu iz mavčnokartonskih plošč. Razlika je v podlagi: leseno ostrešje se vse življenje rahlo premika zaradi temperature in vlage. Zato plošč ne pritrdimo togo na les, ampak prek obešal in profilov, ki te majhne premike prevzamejo.

1. Pregledati ostrešje: les mora biti suh, špirovci trdni, brez zamakanja in brez sledi škodljivcev.
2. Med špirovce vstaviti toplotno izolacijo, običajno mineralno volno, tako da zapolni ves prostor brez rež.
3. Na špirovce pritrditi obešala in vanje namestiti CD profile, po obodu pa UD profile. Razmik profilov je odvisen od vrste plošče in navodil proizvajalca sistema, največkrat je približno od 40 do 50 cm.
4. Pod špirovce, med profile, položiti drugi sloj izolacije. Ta prekrije les in zmanjša toplotne mostove.
5. Na toplo stran, torej proti prostoru, napeti parno zaporo, zalepiti stike in jo zrakotesno priključiti na zatrepne stene, okna in prehode.
6. Plošče privijačiti na profile, stike zamakniti, na odrezanih robovih pa narediti posnetje za bandažiranje.
7. Stike zakitati z armirnim trakom, zbrusiti in površino pripraviti za pleskanje.

Kjer bo tudi elektroinštalacija, se obnese tako imenovana inštalacijska ravnina. Med parno zaporo in ploščo ostane nekaj centimetrov prostora za kable in doze svetil. Tako parne zapore ni treba prebiti pri vsakem vgradnem svetilu.

V bivalnih mansardah se navadno uporabljajo mavčnokartonske plošče debeline okoli 12,5 mm. Kjer je vlage več, na primer nad kopalnico, se izbere impregnirana plošča. Kjer je zahtevana višja požarna odpornost, se uporabijo protipožarne plošče, včasih tudi v dveh slojih. Dva sloja plošč hkrati pomagata pri zvočni zaščiti, saj se manj sliši dež in veter.

• poševne ploskve potekajo vzdolž špirovcev in se končajo pri kapni legi ali nizkem kolenčnem zidu,
• ravni spuščeni strop se obesi pod kleščine ali stropne tramove in tvori vodoravni del stropa,
• kombinacija obeh je v praksi zelo pogosta, pri tem mora biti lom med poševnino in ravnim delom raven in pravilno izveden.

Profili, obešala, vijaki in kit naj bodo iz istega sistema. Mešanje delov različnih proizvajalcev se zdi malenkost, a je pogosto prav to razlog za kasnejše razpoke ali povešanje.

Če obnovo mansarde združite z boljšo toplotno izolacijo strehe, preverite, ali Eko sklad v tistem času ponuja spodbude za tovrstne ukrepe. Pogoji se spreminjajo, zato jih preberite pred začetkom del.

Zahtevnost poševnega stropa se od mansarde do mansarde zelo razlikuje. Enaka površina je lahko hitro končana ali pa zahteva bistveno več časa.

• delo olajšajo ravno in pravilno ostrešje, preprosta oblika strehe, dober dostop do podstrešja in že narejena izolacija,
• otežijo ga krivi ali neenakomerno razporejeni špirovci, ki jih je treba izravnati,
• vsako strešno okno, frčada, dimnik ali prehod pomeni dodatne reze, vogale in detajle,
• veliko odprtin za svetila, zvočnike ali prezračevanje podaljša montažo in kitanje,
• ozko stopnišče ali dostop samo skozi podstrešno odprtino oteži prenašanje plošč,
• višja stopnja glajenja, na primer pod sijajne barve ali ob stranski svetlobi, zahteva več dela in brušenja.

Če se mansarda samo oblaga, izolacijo pa je treba še dopolniti, računajte, da bo obseg dela večji kot pri sami oblogi.

Pri mansardi se napake pogosto ne pokažejo takoj. Strop je videti lep, po prvi zimi pa se pojavijo razpoke ali mokri madeži.

• togo pritrjevanje na špirovce brez obešal: premikanje lesa se prenese na plošče in stiki pokajo,
• premalo obešal ali preveliki razmiki profilov: strop se poveša ali ob hoji po podstrešju vibrira,
• luknje in nezalepljeni stiki v parni zapori: vlažen zrak iz prostora pride v izolacijo, kondenzira in nastane nevarnost plesni,
• togo zakitan stik med poševnino in zatrepno steno: tu je skoraj vedno bolje uporabiti ločilni trak ali elastičen kit,
• hitenje: plošče, montirane v vlažen prostor takoj po ometih ali estrihih, ali pleskanje na neposušen kit.

V praksi se pogosto zgodi, da elektroinštalater po montaži plošč naknadno vrta odprtine in pri tem prebije parno zaporo. Zato je dobro položaj svetil in napeljav dogovoriti vnaprej.

Elektroinštalacijo za svetila v spuščenem stropu mora izvesti usposobljen elektroinštalater. To velja tudi za vgradna svetila, ki jih kupite sami. Montaža stropa se izvaja z odra ali stabilnih podestov, ne z lestve, naslonjene na špirovec. Pri rezanju in brušenju plošč ter pri delu z mineralno volno uporabljajte zaščitno masko, očala in rokavice.

Ob prevzemu se splača strop pregledati pri dnevni in umetni svetlobi, še najbolje s svetilko, usmerjeno poševno po površini. Tako se pokažejo neravnine in slabo zakitani stiki.

• ploskve so ravne, brez vidnih valov in povesov, kontrola z dvometrsko letvijo ne pokaže večjih odstopanj, kot jih dopušča dogovorjena kakovost,
• lom med poševnino in ravnim delom stropa je raven po vsej dolžini,
• stiki plošč so zakitani, brez razpok in brez štrlečih vijakov,
• priključki na zatrepne stene in predelne stene imajo ločilni trak ali elastičen kit,
• okolica strešnih oken je čista, špalete so ravne in parna zapora je ob oknu priključena,
• odprtine za svetila so na dogovorjenih mestih in imajo čiste robove,
• izvajalec zna opisati uporabljeno sestavo: vrsto izolacije, parne zapore in plošč,
• po montaži na podstrešju in v izolaciji ni ostankov odpadkov in poškodovanih delov folije.