Vgradnja in montaža parne zapore

V vsakem gospodinjstvu nastaja veliko vodne pare: pri kuhanju, prhanju, sušenju perila in tudi pri dihanju. Topel vlažen zrak se naravno širi navzven. Če prodre v izolacijo in se tam ohladi, se spremeni v vodo. Mokra izolacija slabše izolira, les špirovcev in tramov se navlaži, pojavi se plesen, škoda nastane tudi na mavčnokartonskih ploščah in kovinskih profilih.

Velja eno osnovno pravilo: parna zapora vedno spada na toplo stran izolacije, torej proti prostoru. Nikoli med izolacijo in zunanjost, ker bi tam vlago zadrževala v konstrukciji.

V praksi naletite na dva primera:

• vgradnja parne zapore v strešno konstrukcijo: folija se položi pod špirovce ali pod izolacijo med špirovci v poševninah mansarde in se navezuje na ostale plasti strehe,
• montaža parne zapore v mavčnokartonski strop: folija se namesti nad mavčnokartonske plošče, pod toplotno izolacijo stropa ali podstrešja.

Pri mavčnokartonskem stropu si plasti od prostora navzgor sledijo tako: mavčnokartonska plošča, nosilni profili, parna zapora, toplotna izolacija in nazadnje stropna ali strešna konstrukcija. V mansardi se oba primera pogosto srečata, raven strop preide v poševnine in prav ta prehod mora ostati neprekinjen.

V vsakdanjem govoru vsem folijam rečemo parna zapora, vendar med njimi obstajajo pomembne razlike:

• klasična parna zapora (polietilenska ali z aluminijasto odbojno plastjo) prehod pare skoraj povsem ustavi in je primerna za običajne izolirane sestave,
• parna zavora paro le upočasni in konstrukciji omogoči nadzorovano sušenje, izbere se pri difuzijsko odprtih sestavah,
• pametna folija spreminja prepustnost glede na vlago: pozimi ščiti izolacijo, poleti omogoči sušenje proti notranjosti, pogosto se uporablja v mansardah in pri prenovi starejših hiš.

Kateri tip je pravi, določa zasnova celotne sestave: kakšna je strešna folija, kakšna izolacija in ali je streha prezračevana. Če niste prepričani, naj sestavo presodi projektant ali izkušen mojster. Pri foliji z odbojno plastjo se usmeritev ravna po navodilih proizvajalca, praviloma je svetleča stran obrnjena proti prostoru.

Poleg folije so enako pomembni sistemski dodatki: lepilni trakovi za spoje, trajno elastični kit za priključek na zid ter manšete za prehode kablov, cevi in svetil. Folija in trakovi naj bodo istega proizvajalca, da se zanesljivo držijo skupaj.

1. Preveriti podlago: biti mora suha, čista in brez ostrih izboklin, ki bi folijo strgale.
2. Položiti toplotno izolacijo brez rež, da ne nastanejo toplotni mostovi.
3. Razporediti pasove folije tako, da je spojev čim manj.
4. Namestiti folijo s pravo stranjo proti notranjosti, ohlapno, ne napeto do konca, in jo sproti pritrditi s sponkami.
5. Pasove prekriti, običajno za približno 10 cm ali po navodilih proizvajalca, in vsak spoj prelepiti s sistemskim trakom.
6. Folijo po obodu priključiti na stene, zatrepe in kolenčne zidove s kitom in jo pritisniti z letvijo ali profilom.
7. Zatesniti prehode dimnika, cevi in kablov z manšetami ali trakom.
8. Pred zaprtjem vse pregledati in šele nato namestiti profile in mavčnokartonske plošče.

V praksi se obnese instalacijska ravnina: pod folijo se pritrdijo letve ali nosilni profili, plošče pa se obesijo šele pod njih. Električni kabli in doze za svetila potem potekajo v tej reži in folije ni treba prebadati. Če na strehi potekajo še druga dela, na primer kontraletve ali kleparski detajli, jih je smiselno uskladiti tako, da se dokončana folija ne poškoduje.

Električno napeljavo v stropu naj izvede usposobljen elektroinštalater. V večstanovanjski stavbi se o delih na skupnem podstrešju vnaprej pogovorite z upravnikom in etažnimi lastniki.

Zahtevnost in s tem ceno dela določa predvsem število detajlov, ki jih je treba rešiti, manj pa sama površina. Najlažji je raven strop v novogradnji s pravilnim tlorisom in malo prehodi. Več dela zahtevajo:

• mansarda s kombinacijo ravnega stropa in poševnin, kjer mora folija neprekinjeno preiti med ravninama,
• veliko vgradnih svetil, odvodov prezračevanja z rekuperacijo ali zvočnikov v stropu,
• strešna okna, dimnik in kolenčni zidovi, okrog katerih je treba folijo oblikovati in kitati,
• prenova s starim, neravnim zidom, kjer je priključek težje zatesniti,
• pametne folije in kakovostnejši sistemski dodatki,
• delo na višini pod slemenom, ki zahteva oder.

Trakovi in kiti imajo svoje temperaturno območje. Na mrazu ali na prašni podlagi ne držijo, zato se delo v neogrevani mansardi pozimi včasih prestavi.

• Folija na napačni strani. Najhujša napaka, saj se vlaga potem zadrži neposredno v konstrukciji.
• Preklop brez lepljenja. Samo prekrivanje pasov ne tesni, čeprav je videti tako.
• Poceni univerzalni trak. Sčasoma odstopi in spoj ne tesni več.
• Manjkajoč priključek na zid. Folija, ki je samo prislonjena ob steno, po obodu pušča neprekinjeno režo.
• Preluknjana folija. Pri montaži profilov se hitro strga ali prevrta, nihče pa je ne popravi.
• Naknadne luknje za svetila. Pogosto se zgodi, da elektroinštalater izreže odprtine v dokončan strop, parne zapore okoli njih pa nihče ne zatesni.
• Prekinitev v kotih in na prehodu v poševnine. Prav ta mesta se najbolj podcenjujejo.

Posledice se običajno ne pokažejo takoj. Vlažni madeži, plesen v kotih ali višji stroški ogrevanja se pojavijo šele po nekaj sezonah, ko je strop že zdavnaj zaprt in popravilo pomeni njegovo razstavljanje.

Parno zaporo je treba pregledati, preden jo prekrijejo mavčnokartonske plošče ali obloga. Pozneje je ne vidite več. Pri prevzemu preverite:

• folija je nameščena s pravo stranjo proti notranjosti po navodilih proizvajalca,
• vsi pasovi se prekrivajo in vsak spoj je v celoti prelepljen, brez gub in odstopljenih robov,
• po obodu je folija priključena na stene in zatrepe s kitom ali trakom,
• prehod med ravnim stropom in poševnino je neprekinjen,
• dimnik, cevi in kabli imajo manšete ali so skrbno oblepljeni,
• na površini ni lukenj, razpok ali prebodov od sponk in vijakov,
• uporabljeni trakovi in kiti so iz istega sistema kot folija,
• pri zahtevnejši gradnji je bila tesnost preverjena s preizkusom zrakotesnosti (blower-door test).