Izolacija v mavčnokartonsko konstrukcijo

V navadni predelni steni med sobami ima izolacija predvsem zvočno vlogo. Volna v votlini duši pogovor, televizijo ali glasbo iz sosednjega prostora. Čudežev pa ne dela: če zvok prehaja skozi strop, tla ali netesne stike, ga sama volna ne bo ustavila. Veliko več doseže kombinacija volne, dvojne obloge iz plošč in elastičnega stika z okoliškimi konstrukcijami.

Na podstrešju in pri oblogi ob zunanji steni gre predvsem za toploto. Tu ni dovolj, da se vstavi volna, pomembna je tudi parna zapora na notranji strani prostora. Brez nje vlaga iz stanovanja zaide v izolacijo, se tam kondenzira in sčasoma povzroči plesen. Če toplotno izolirate podstrešje, se splača preveriti, ali Eko sklad trenutno ponuja spodbude za tovrstne ukrepe.

Zakaj se v mavčnokartonske konstrukcije skoraj vedno vgrajuje mineralna volna in ne stiropor? Volna je mehka, votlino zapolni brez rež, je negorljiva in zvok duši bistveno bolje. Stiropor je tog, zvok prej prenaša in v mavčnokartonsko konstrukcijo običajno ne sodi.

Postopek je pri predelni steni in pri podstrešju podoben, razlike so predvsem v podrobnostih:

1. Postavi se podkonstrukcija iz profilov, ena stran pa se obloži z mavčnokartonskimi ploščami.
2. Elektroinštalater v votlino napelje kable in vgradi doze. Napeljave morajo biti gotove, preden pride na vrsto volna.
3. Mineralna volna se nareže nekoliko širše, kot je svetla razdalja med profili, običajno za približno centimeter. Tako se med profili zagozdi in ne zdrsne.
4. Volna se vgrajuje od spodaj navzgor, plošče ali pasovi se tesno stikajo, brez rež in brez nepotrebnega stiskanja.
5. Okoli doz, cevi in kablov se izolacija obreže, ne izpusti.
6. Na podstrešju ali ob zunanji steni se na notranji strani namesti parna zapora, stiki se prelepijo s trakom, folija pa se tesno priključi na okoliške stene in prehode.
7. Na koncu se z mavčnokartonskimi ploščami zapre še druga stran.

Debelina izolacije se običajno ravna po širini profilov. V predelno steno iz profilov širine 50 mm sodi volna približno enake debeline, v širše profile debelejša. Votlina naj bo zapolnjena v celoti, polovična plast da občutno slabši rezultat.

• steklena mineralna volna je lahka, dobro se reže in za običajne predelne stene ter podstrešja povsem zadošča,
• kamena mineralna volna je težja in gostejša, izbere se tam, kjer je potrebna večja požarna odpornost ali boljša zvočna izolacija,
• akustične plošče ali pasovi so narejeni posebej za predelne stene in se zlahka zagozdijo med profile,
• zvitki so primerni za podstrešja in spuščene stropove, kjer se polagajo med in pod špirovce.

Pri požarno odpornih stenah ne odloča le volna, ampak celoten sistem. Vrsto izolacije, njeno gostoto in sestavo plošč določi proizvajalec sistema ali projekt. Če mora stena dosegati določeno požarno odpornost, je treba natančno upoštevati predpisano sestavo, ki jo proizvajalec preizkusi po standardih SIST EN.

Najpreprostejša je ravna predelna stena z enakomernim razmikom profilov, kjer se volna le vstavlja v pripravljena polja. Več časa vzame:

• veliko napeljav, doz in cevi, okoli katerih je treba obrezovati,
• neenakomeren razmik profilov, ko je treba vsak kos odrezati po meri,
• poševnine, koti in prostor med špirovci na podstrešju,
• delo nad glavo pri spuščenih stropovih, kjer je treba volno zavarovati pred izpadanjem,
• priključek parne zapore okoli strešnih oken, dimnikov in tramov,
• več plasti izolacije ali večja zahtevana debelina.

V praksi se pogosto zgodi, da je izolacija v steni, a ne deluje, kot bi morala. Najpogostejši razlogi so:

• reže med kosi volne ali prazni prostori ob profilih, skozi katere uhajata zvok in toplota,
• preveč stisnjena volna, ki izgubi izolacijske lastnosti,
• preozko narezana volna, ki sčasoma zdrsne, zgoraj v steni pa ostane prazen prostor,
• manjkajoča ali luknjasta parna zapora na podstrešju ali neprelepljeni stiki,
• vtičnice, nameščene natančno druga nasproti druge na obeh straneh stene, kar ustvari zvočno luknjo,
• manjkajoči tesnilni trak pod obodnimi profili, zaradi česar je stena togo povezana s stropom in tlemi, zvok pa prehaja skozi konstrukcijo.

Vgradnjo volne v predelno steno ali stensko oblogo v prostoru zmore tudi spreten domač mojster. Električne napeljave prepustite elektroinštalaterju, podstrešje s parno zaporo pa raje strokovnjaku, saj tam odločajo podrobnosti. Pri delu z mineralno volno nosite rokavice, zaščitna očala, zaščitno masko in oblačila z dolgimi rokavi.

1. Preveriti, ali so vse napeljave v steni dokončane in jih je elektroinštalater pregledal.
2. Izmeriti svetlo razdaljo med profili na več višinah.
3. Volno narezati z ostrim dolgim nožem na podlagi, nekoliko širše od izmerjene razdalje.
4. Volno vstavljati v polja od spodaj navzgor in jo rahlo zagozditi med profile.
5. Kose tesno stakniti, ne izpustiti rež ob tleh in ob stropu.
6. Volno obrezati okoli doz in cevi, manjše reže zapolniti z ostanki.
7. Pred zapiranjem stene z roko pretipati celotno površino in preveriti, da volna nikjer ne manjka in ne štrli čez profile.
8. Pospraviti ostanke in prah ter prostor prezračiti.

Izolacijo preglejte, preden se zapre druga stran, pozneje v steno ne vidite več:

• votlina je zapolnjena po vsej površini in višini, brez rež ob profilih,
• volna drži sama, se ne povesi in ne drsi,
• debelina izolacije ustreza širini profilov ali dogovorjeni sestavi,
• okoli doz in napeljav ni praznih mest,
• pod obodnimi profili je tesnilni trak,
• na podstrešju je parna zapora cela, stiki in priključki so prelepljeni, folija ni strgana,
• pri požarno odpornih stenah je uporabljen natanko tisti material, ki ga predpisuje sistem.