Mavčnokartonska predstenska obloga

Predstensko oblogo in predelno steno ljudje pogosto zamenjujejo. Predelna stena stoji samostojno v prostoru in ga deli na dva dela. Predstenska obloga pa sledi obstoječi steni in je namenjena predvsem tehnični in vizualni ureditvi. Če torej ne potrebujete nove razporeditve prostorov, želite pa ravno steno, pripravljeno za pleskanje, tapete ali keramiko, je to prava izbira.

Izvedba brez izolacije ima smisel predvsem v teh primerih:

• stari, neravni ometi, ki bi jih sicer morali zamudno izravnavati,
• skrivanje napeljav, ko v zid ne želite ali ne smete posegati,
• hitra prenova naseljenega stanovanja, kjer se želite izogniti mokrim postopkom in čakanju na sušenje,
• hodniki, pisarne in prostori brez posebnih zahtev glede zvoka ali toplote.

Kdaj raje izbrati kaj drugega? Če vas moti hrup od sosedov, prazna votlina pomaga le malo, včasih stena celo zveni votlo. Takrat je boljša predstenska obloga z mineralno volno. Pri zunanjih stenah bodite previdni z izolacijo z notranje strani. Brez načrta strokovnjaka in pravilno rešene parne zapore se za ploščo lahko nabira vlaga. V večini primerov je za zunanje stene primernejša toplotna izolacija fasade, za katero je pri Eko skladu občasno na voljo tudi spodbuda.

Merjenje in priprava

Monter najprej z laserjem ali dolgo letvijo preveri obstoječo steno in poišče mesto, kjer najbolj izstopa. Od tam določi lego nove ravnine. Na tleh in stropu označi linije za obodne profile. Hkrati načrtuje, kje bodo potekale napeljave in kje bodo vtičnice, stikala in težji predmeti, ki jih boste kasneje obesili na steno.

Nosilna konstrukcija

V tla in strop se pritrdijo vodoravni profili UW, pod katere se nalepi tesnilni trak. Vanje se vstavijo navpični profili CW, običajno na razmiku približno 62,5 cm, da stiki plošč padejo na profil. Pri keramiki ali večji obremenitvi se razmik zgosti po navodilih proizvajalca sistema. Pri višjih stenah se profili CW pritrdijo tudi na obstoječo steno z distančnimi obešali, da se konstrukcija ne upogiba.

Oblaganje in kitanje

Plošče se privijejo na profile, vijaki so običajno približno 25 cm narazen. Ob tleh ostane majhna reža, da plošča ne vleče vlage in lahko dela. Sledi kitanje stikov z armirnim trakom, zapolnitev glav vijakov in brušenje. Število plasti kita je odvisno od tega, kako fino površino želite. Pod svetleče barve in tam, kjer na steno pada stransko svetloba, se splača bolj kakovostna, po celi površini zakitana in zglajena stena (višja stopnja obdelave, pogosto označena s Q3 ali Q4).

• profili CW in UW v širini po potrebi: pri predstenskih oblogah se običajno uporabljajo ožji profili, širši le pri višjih stenah ali debelejših napeljavah,
• standardne plošče (tip A po SIST EN 520) za suhe prostore, impregnirane plošče (tip H, pogosto zelene barve) za kopalnico in kuhinjo, pri keramiki v tušu pa še hidroizolacijski premaz,
• enojna ali dvojna obloga: dve plasti plošč sta trdnejši in bolje preneseta police ali viseče omarice,
• pritrjena ali samostojna konstrukcija: pritrjena je tanjša, samostojna pride v poštev tam, kjer obstoječa stena ni dovolj trdna za sidranje,
• pritrdilni material in kiti iz istega sistema, da se profili, vijaki, trakovi in kiti med seboj ujemajo.

Najhitrejša je ravna, polna stena v pravokotnem prostoru z običajno višino stropa in brez odprtin. Delo pa upočasnijo:

• okna, vrata in niše, kjer je treba obdelati špalete in vogale,
• veliko vtičnic, stikal in prebojev za cevi,
• visoki stropi ter mehka ali krušljiva podlaga, ki otežuje sidranje,
• ojačitve za težke predmete, na primer kuhinjske elemente, televizor ali viseče stranišče,
• višja stopnja obdelave površine, pri kateri je več kitanja in brušenja,
• delo v naseljenem stanovanju, ko je treba pokrivati, pospravljati in premikati pohištvo.

V praksi se pogosto zgodi, da težava ne nastane pri montaži, ampak že pri načrtovanju. Če pozabite na vtičnico ali ojačitev, je treba končano steno odpirati. Med pogoste napake sodijo še:

• profili, postavljeni brez preverjanja ravnine, zato so na steni valovi,
• preredko postavljeni profili ali vijaki, zato se plošča upogiba in stiki pokajo,
• križni stiki plošč namesto stikov, zamaknjenih v vezavi,
• stiki brez armirnega traku, razpoke pa se pokažejo po pleskanju,
• standardna plošča v kopalnici ali plošča, postavljena neposredno na tla,
• ventili ali revizijska mesta, ki so ostali za steno brez dostopa.

Spreten domači mojster lahko predstensko oblogo postavi sam, če ima laser ali vodno tehtnico, vijačnik z nastavljivo globino in potrpežljivost pri kitanju. Električne napeljave pa mora izvesti in preveriti usposobljen elektroinštalater.

1. Preveriti obstoječo steno, poiskati najbolj izbočeno mesto in določiti novo ravnino.
2. Označiti linije profilov na tleh in stropu.
3. Nalepiti tesnilni trak na profile UW in jih pritrditi z vložki, primernimi za podlago.
4. Vstaviti navpične profile CW na predpisanem razmiku in jih poravnati v ravnino.
5. Pri višjih stenah pritrditi profile CW na obstoječo steno z obešali.
6. Vgraditi ojačitve za težke predmete in prepustiti napeljave elektroinštalaterju.
7. Pred zapiranjem fotografirati potek napeljav.
8. Priviti plošče z majhno režo ob tleh in stike zamakniti.
9. Zakitati stike z armirnim trakom, zapolniti glave vijakov in po sušenju zbrusiti.
10. Pred pleskanjem ali polaganjem keramike površino premazati z globinsko osnovo.

Ob prevzemu si steno oglejte tudi s svetilko, ki jo držite ob strani. Poševna svetloba razkrije neravnine, ki jih pri običajni osvetlitvi ne vidite.

• stena je ravna, dolga letev se je dotika brez večjih rež,
• plošča se pri pritisku ne upogiba in ne škripa,
• stiki in glave vijakov niso vidni ne otipljivi,
• vogali ter stiki s stropom in sosednjimi stenami so čisti in brez razpok,
• plošče ne stojijo neposredno na tleh,
• v kopalnici so uporabljene impregnirane plošče, kjer bo voda, pa tudi hidroizolacija,
• doze za vtičnice in stikala so trdne in na mestih po načrtu,
• imate fotografije ali skico napeljav in ojačitev za steno,
• revizijska mesta so dostopna.