Kleparska obroba atike na ravni strehi

Zid ali beton atike ni narejen za to, da bi nanj neposredno deževalo. Voda bi vdirala v zgornji rob, pozimi bi zmrzovala in zid bi se postopoma drobil. Na fasadi bi se pokazali madeži, odstopajoč omet in vlažne lise pod stropom zadnje etaže.

Obroba ima zato več nalog:

• prekrije zgornji rob atike po vsej širini,
• vodo usmeri proti strehi, ne na fasado,
• pokrije hidroizolacijo, potegnjeno na atiko, in jo ščiti pred UV žarki in poškodbami,
• stik med streho in atiko zapre v eno tesno celoto.

Pločevina in hidroizolacija tu delujeta kot en sistem. Hidroizolacijo potegnejo po notranji strani atike navzgor, pločevina pa jo od zgoraj prekrije. Če je ena od teh plasti narejena slabo, trpi tudi druga. Enako pomembno je, da obroba poteka neprekinjeno po celem obodu, tudi v vogalih in na zaključkih. Vsaka prekinitev je mesto, kjer si voda najde pot.

Izbira materiala vpliva na trajnost, videz in na to, kako se pločevina poveže s strešno kritino.

• Pocinkana pločevina: tradicionalna in trdna rešitev. Brez dodatne zaščite pa sčasoma korodira, zato jo danes uporabljajo manj.
• Barvno prevlečena pločevina: pocinkana pločevina z barvnim zaščitnim slojem. Bolje prenaša korozijo in jo lahko uskladite z barvo fasade ali oken.
• Plastificirana pločevina s slojem PVC: uporablja se pri strehah s hidroizolacijo iz PVC folije. Folijo nanjo privarijo z vročim zrakom, zato je stik med pločevino in izolacijo res tesen. Ne zamenjujte je z navadno barvno prevlečeno pločevino, na katero folije ni mogoče privariti.
• Aluminij: lahek, ne rjavi in dobro drži obliko. Primeren je za sodobne stavbe, kjer šteje majhna teža in čist videz.
• Titan-cink: zelo trajen material s sivo patino. Potrebuje izkušenega kleparja, ker se obdeluje drugače kot jeklena pločevina.
• Baker: zelo dolga življenjska doba in izrazit videz, bolj za reprezentativne in zgodovinske stavbe.

Pri izbiri pomislite tudi na sosednje elemente. Baker in pocinkana pločevina se ne smeta srečati tako, da bi voda tekla z bakra na cink, sicer cink hitro korodira. Tudi pritrdilni elementi morajo biti iz združljivega materiala.

Poleg materiala se razlikuje tudi sistem. Klasično kleparsko obrobo klepar krivi po meri v delavnici ali na gradbišču. Montažni sistemi imajo vnaprej oblikovane profile za atiko, vogalne kose in zaključke, ki pospešijo montažo in zmanjšajo možnost napake pri oblikovanju.

Vrstni red del določa preprosto pravilo: vsaka plast mora prekrivati tisto pod sabo, voda pa mora vedno teči navzdol „kot po luskah“.

1. Priprava podlage. Klepar ali krovec pregleda zgornjo ploskev atike. Biti mora trdna, čista in suha, brez odkrušenih kosov. Pri izolirani atiki, na primer ob toplotni izolaciji fasade, nanjo pogosto namestijo leseno plohico ali desko, ki da ravno podlago za pločevino.
2. Izdelava naklona. Zgornjo ploskev atike nagnejo proti notranjosti strehe. Zadošča blag naklon, običajno nekaj stopinj po priporočilu proizvajalca sistema. Voda tako teče na streho in od tam v strešne odtoke.
3. Stik s hidroizolacijo. Bitumenske trakove ali folijo potegnejo po notranji strani atike navzgor, po možnosti čez zgornji rob.
4. Pritrdilni elementi. Na podlago pritrdijo sponke ali začetne letve. Pločevino nanje obesijo, zato je ni treba vrtati od zgoraj, kjer bi bil vsak vijak možno mesto zamakanja.
5. Montaža pločevine. Posamezne kose polagajo s preklopom ali jih spajajo s pregibom (falcem). Na določenih razdaljah, odvisno od materiala in proizvajalca, naredijo dilatacijske spoje, da se pločevina ob spremembah temperature lahko prosto razteza.
6. Vogali in zaključki. Notranje in zunanje vogale, stike s steno in zaključke rešijo posebej, s tovarniškimi fazonskimi kosi ali s skrbno izdelanimi kosi po meri.
7. Zaprtje stika z izolacijo. Pri plastificirani pločevini folijo privarijo na pločevino, pri drugih sistemih stik prekrijejo in zatesnijo po tehnologiji proizvajalca.

Obroba atike je delo na višini, na robu strehe. Potrebni so gradbeni oder ali druga zaščita pred padcem, zato to delo prepustite kleparju, ki ima ustrezno opremo in izkušnje.

Tudi dobra pločevina ne pomaga, če je njena oblika slabo zasnovana. Širina obrobe izhaja iz debeline atike skupaj z morebitno toplotno izolacijo in iz tega, koliko mora pločevina segati čez rob na obeh straneh.

Na zunanji strani mora pločevina tvoriti odkapnik, torej zavihan rob, odmaknjen od fasade. Voda z njega kaplja v prostor in ne teče po ometu. Če odkapnika ni ali je preblizu stene, se na fasadi sčasoma pojavijo temni pasovi in vlaga.

Zakaj naklon proti strehi in ne navzven? Voda s strehe se tako ali tako zbira v odtokih in odtočnih ceveh. Če bi bila atika nagnjena proti fasadi, bi ves dež z zgornje ploskve tekel po steni. Naklon mora biti enakomeren, brez mest, kjer bi voda zastajala in pozimi zmrzovala.

Zahtevnost obrobe in s tem obseg dela sta odvisna od več stvari:

• dolžina in razgibanost oboda: ravna atika brez vogalov je preprosta, vsak vogal, niša ali preboj vzame čas,
• stanje podlage: razpadajoč zid ali manjkajoč naklon je treba najprej popraviti,
• odstranitev stare pločevine: demontaža in odvoz stare obrobe sta dodatno delo,
• višina in dostop: visoka stavba ali utesnjena parcela pomenita zahtevnejši gradbeni oder,
• material: titan-cink in baker sta zahtevnejša za obdelavo kot običajna pločevina.

V večstanovanjski stavbi o obrobi atike odločajo etažni lastniki skupaj. Obrnite se na upravnika, ki pripravi ponudbe in uskladi izvedbo.

• Naklon proti fasadi ali brez naklona: voda ostaja na atiki, teče po steni in zid se navlaži.
• Manjkajoč ali prekratek odkapnik: na fasadi ostajajo sledi tekoče vode.
• Preozka pločevina: rob atike ali izolacije ostane odkrit.
• Vijaki skozi vrh pločevine brez tesnila: vsaka luknja je pot za vodo.
• Togo pritrjevanje brez dilatacij: pločevina se poleti in pozimi valovi, spoji pokajo.
• Slabo izdelani vogali: slabo prekriti spoji v vogalih so pogosto mesto zamakanja.
• Hidroizolacija, ki se konča pod robom: med folijo in pločevino ostane reža.
• Neustrezna kombinacija kovin: korozija se pokaže šele po nekaj letih.

Pri prevzemu poglejte s strehe in s tal ter preverite:

• pločevina poteka neprekinjeno po celem obodu brez rež,
• zgornja ploskev ima viden naklon proti strehi,
• odkapnik je po vsej dolžini odmaknjen od fasade,
• vogali in zaključki so tesni in lepo poravnani,
• spoji imajo preklop ali pregib, dilatacije so na primernih mestih,
• na vrhu pločevine ni nepotrebnih lukenj ali nezatesnjenih vijakov,
• hidroizolacija je potegnjena pod pločevino in stik je zaprt,
• pločevina ni opraskana, udrta ali zvita,
• po dežju na atiki ne stoji voda in na fasadi ni novih sledi,
• streha in okolica sta počiščeni ostankov pločevine in vijakov.