Obloga fasade s kotnim stoječim zgibom

Vsak pločevinasti trak ima ob straneh navpično privihana robova. Sosednja robova klepar položi drug ob drugega in ju skupaj upogne pod kotom. Nastane navpično rebro, ki ga na fasadi vidite kot značilno tanko črto. Trak drži na podlagi s skritimi kovinskimi sponkami, ki so skrite v zgibu. Pločevina zato po površini nikjer ni prevrtana in voda nima kod vdreti.

Zakaj ravno kotni zgib in ne dvojni? Pri dvojnem stoječem zgibu se robova upogneta dvakrat. Spoj je bolj tesen in je primernejši za strehe z majhnim naklonom, kjer voda dlje zastaja. Na navpični steni voda hitro odteče, zato kotni zgib tu povsem zadošča. Izdelava je hitrejša, videz pa čist.

Obstajajo tudi paneli s klik spojem, pri katerih se tovarniško oblikovani robovi samo zaskočijo drug v drugega. Na velikih ravnih površinah je montaža hitrejša. Pri razgibani fasadi z veliko okni in vogali pa klasični zgib ostaja natančnejši.

Pločevina nikoli ne leži neposredno na zidu. Gre za prezračevano fasado, pri kateri je med toplotno izolacijo in pločevino zračna reža. Zrak se v njej dviga navzgor kot v dimniku in odnaša vlago. Zid tako ostane suh, nevarnost plesni pa se zmanjša.

1. Pripraviti načrt polaganja: razporediti trakove tako, da zgibi tečejo simetrično glede na okna in vogale.
2. Pritrditi konzole v zid in nanje namestiti leseno ali kovinsko podkonstrukcijo, ki izravna ravnino stene.
3. Med konzole vstaviti toplotno izolacijo, običajno negorljivo mineralno volno.
4. Položiti fasadno membrano, ki izolacijo ščiti pred vetrom in vlago. Izbrati membrano, namenjeno fasadam z odprtimi stiki.
5. Zagotoviti zračno režo, običajno vsaj približno 20 do 40 mm, s prehodnimi odprtinami spodaj ob coklu in zgoraj ob atiki.
6. Trakove namestiti na sponke, ki jih držijo brez vrtanja.
7. Zapreti zgibe: na dolgih odsekih s strojem za zapiranje zgibov, v vogalih in pri detajlih z ročnim orodjem.
8. Izdelati detajle: obrobo atike, zunanje okenske police, špalete, cokel in preboje s sistemskimi elementi.

• Predbarvana pocinkana jeklena pločevina: pogosta in dostopna izbira. Za fasado se splača kakovostnejši premaz z večjo odpornostjo proti UV-sevanju, sicer lahko barva na južni strani sčasoma zbledi.
• Aluminij: lahek, zato primeren pri prenovah, kjer stena ne prenese večje obremenitve. Pri spremembah temperature pa se razteza bolj kot jeklo, zato je pravilno dilatiranje še pomembnejše.
• Titancink: sčasoma razvije sivo zaščitno patino, v kateri se drobne praske izgubijo, in ne potrebuje premazov. V primernem okolju zdrži več desetletij. Računajte na daljši dobavni rok.
• Baker in nerjavno jeklo: zelo trajna in izrazita, pri družinskih hišah se pojavljata bolj izjemoma.

Debelina fasadne pločevine je običajno približno od 0,6 do 0,8 mm. Pazite pri kombiniranju kovin: če voda odteka z bakra na pocinkano jeklo, nastane galvanska korozija in jeklo hitro propada. Kovine na isti fasadi zato izberite tako, da se med seboj ujemajo.

Dve fasadi z enako površino sta lahko po zahtevnosti povsem različni. Ravna stena brez odprtin gre hitro, stroj tu zapre cel trak v enem kosu. Vsako okno, vogal, niša ali preboj za prezračevanje ali luč pa pomeni dodatno ročno delo.

• Razgibanost hiše: vogali, loki in umaknjeni deli zahtevajo natančno oblikovanje.
• Število oken: špalete in okenske police so med najzahtevnejšimi mesti.
• Višina stavbe: pri višjih hišah je potreben gradbeni oder. Če hkrati delate tudi streho, ga postavijo samo enkrat.
• Stanje podlage: krivo staro zidovje pomeni več dela z izravnavo podkonstrukcije.
• Dolžina trakov: pri dolgih trakovih, po navodilih proizvajalca običajno nad približno 3 m, so potrebne tudi drsne sponke.
• Vreme: pri zmrzali se pločevina slabše oblikuje in nekaterih detajlov ni mogoče izdelati.

Gre za delo na višini s strokovnim orodjem, zato ga zaupajte izkušenemu kleparju. Če živite v večstanovanjski stavbi, je fasada skupni del stavbe. O njej se dogovorijo etažni lastniki, običajno prek upravnika.

Pločevina sama po sebi zdrži dolgo. Težave skoraj vedno povzroči montaža, ki ne upošteva, kako se kovina obnaša.

• Samo fiksne sponke na dolgih trakovih: kovina se poleti raztegne, nima prostora in površina se nagubá, lahko pa se iztrga tudi pritrditev.
• Premalo sponk: njihovo število naj se ravna po vetrovni coni in višini stavbe, ne po navadi izvajalca. Sicer lahko močan veter fasado poškoduje.
• Zamašena ali manjkajoča zračna reža: vlaga ostaja v konstrukciji in se kondenzira na izolaciji.
• Kit namesto detajla: kit se izsuši in razpoka. Spoj mora biti rešen z obliko pločevine.
• Slabo zaprt zgib: mesto z ohlapnim zgibom spusti noter dež, ki ga nosi veter.
• Slab načrt polaganja: ozkega traku v vogalu fasade naknadno ni več mogoče popraviti.

V praksi se zgodi tudi, da ima izvajalec dobre reference za strehe, fasado pa dela prvič. Zato vprašajte za že izvedene fasade in si jih oglejte v živo.

• zgibi so vzporedni in zaprti po vsej dolžini,
• pri pogledu od strani površina ni valovita,
• trakovi so razporejeni simetrično glede na okna in vogale,
• prezračevalne odprtine ob coklu in atiki so prehodne in zaščitene z mrežico,
• okenske police imajo odkapni rob, ki vodo odvaja stran od stene,
• vogali in preboji so rešeni s sistemskimi elementi, ne s kitom,
• na pločevini ni prask, udrtin ali ostankov zaščitne folije,
• dobili ste ločeno garancijo za material in za montažo ter dokumentacijo o uporabljeni pločevini.