Montaža podkapnega žleba

Žleb ni samostojen kos pločevine. Deluje kot del sistema, zato se mora vsak kos ujemati z naslednjim:

• kljuke za žleb, ki nosijo žleb in določajo njegov padec,
• žleb z vzdolžnimi spojkami,
• čelni zaključki, ki zaprejo konca žleba,
• žlebni odtok, skozi katerega voda teče v odtočno cev,
• notranji in zunanji koti, če streha ni preprosta dvokapnica.

Podkapni žleb je na slovenskih enodružinskih hišah običajna rešitev. Viden je, preprosto ga očistite, morebitna napaka pa se pokaže kot prelivanje čez rob, ne kot zamakanje v strešno konstrukcijo, kot se lahko zgodi pri skritih žlebovih. Pri poševni strehi s previsom je zato smiselna izbira.

Vrstni red korakov je pomemben. Če klepar o mestu odtoka ali dolžini žleba razmišlja šele po spajanju kosov, mora pogosto razstaviti več metrov sistema.

1. Izmeriti dolžino kapi in določiti mesto odtočne cevi. Okvirno ena odtočna cev pokrije približno 10 metrov žleba.
2. Namestiti prvo kljuko na najvišji točki, običajno na koncu, ki je najbolj oddaljen od odtoka.
3. Izračunati višinsko razliko: dolžino žleba v metrih pomnožiti z izbranim padcem, običajno 2 do 5 mm na meter. Pri 8 metrih in padcu 3 mm to znese 24 mm.
4. Zadnjo kljuko ob odtoku namestiti za to vrednost nižje in med obe skrajni kljuki napeti zidarsko vrvico.
5. Vmesne kljuke dodati natančno po vrvici. Dolge kljuke upogniti z upogibalnikom, ne s kladivom, da se površinska zaščita ne poškoduje.
6. Na najnižjem mestu izrezati odprtino za odtok, z odmikom od konca žleba po navodilih proizvajalca, robove očistiti in rahlo upogniti navzdol.
7. Žleb vlagati v kljuke od najvišje točke proti odtoku: zadnji rob potisniti v kljuko, sprednjega zavarovati z jezičkom kljuke.
8. Kose povezati s sistemskimi spojkami z gumijastim tesnilom, namestiti in zatesniti čelne zaključke.
9. Priključiti odtočno cev in narediti preizkus z vodo.

Kljuke se pritrdijo z vsaj dvema vijakoma, dolge kljuke običajno s tremi. Vijaki naj bodo nerjaveči ali pocinkani, navadni črni vijaki za les na prostem hitro zarjavijo.

Kakšen premer žleba izbrati

Premera ne izbirate po videzu, ampak po površini strehe, ki jo žleb odvodnjava. Šteje tlorisna površina, torej streha, gledana od zgoraj, ne površina v naklonu. Vsak proizvajalec ima za to preglednico. Pri večjih enodružinskih hišah se pogosto uporablja premer 150 mm. Pri strmih strehah voda odteka hitreje, zato je smiselno izbrati za eno velikost večji žleb.

Pocinkana pločevina, aluminij, baker ali plastika

• Pocinkana in barvana pločevina je pogosta izbira, je trdna in dobro prenaša sneg.
• Aluminij je lahek in ne rjavi, zahteva pa natančno kleparsko obdelavo.
• Baker in titan-cink se izbirata predvsem pri zahtevnejši arhitekturi ali starejših, zgodovinskih stavbah.
• Plastika je tiha in lahka, primerna predvsem za garaže, nadstreške in manjše hiše. Zaradi toplote se močno razteza, zato potrebuje dilatacijske spoje. Na senčnih severnih straneh v alpskih in predalpskih krajih, kjer sneg dolgo leži, je bolj ranljiva.

Polkrožni ali oglati profil

Polkrožni žleb se bolje sam očisti, ker se umazanija ne nabira v kotih. Oglati pri enaki širini sprejme več vode in se lepo poda k sodobnim hišam, vendar ga morate čistiti bolj temeljito. Obliko torej izberite glede na hišo, premer pa glede na površino strehe.

Vrste kljuk

Dolge kljuke se pritrdijo na špirovce ali letve, preden se položi kritina, in so najbolj trdne. Kratke čelne kljuke se privijejo v čelno desko, zato jih lahko namestite tudi na dokončano streho, njihova nosilnost pa je odvisna od stanja deske. Kljuke vedno kupite pri istem proizvajalcu kot žleb. Že nekaj milimetrov razlike v profilu je dovolj, da žleb v kljuki ne sede pravilno.

Najlažje je pri novi strehi: kljuke se namestijo pred kritino, fasada še ni dokončana, klepar pa dela z gradbenega odra, ki na gradbišču tako ali tako stoji. Delo pa podaljša in podraži:

• nadstropna hiša, pri kateri je potreben oder ali dvižna ploščad,
• razgibana streha s slemeni, frčadami in več nivoji,
• odstranitev starega žleba in kljuk,
• gnila ali kriva čelna deska, ki jo je treba najprej popraviti,
• montaža na dokončano kritino, ko dolgih kljuk ni več mogoče uporabiti,
• omejen dostop, na primer ob sosednjem zemljišču ali nad pločnikom.

Montaža žleba je delo na višini, zato jo prepustite kleparju z ustrezno opremo in varovanjem. Če živite v večstanovanjski stavbi, menjavo žlebov urejajo etažni lastniki skupaj z upravnikom, ne posamezen lastnik stanovanja.

Večina težav z žlebovi ni povezana z materialom, ampak s podrobnostmi montaže. V praksi se največkrat pojavijo te napake:

• Žleb brez padca ali z obratnim padcem. Voda v njem stoji, nabira se umazanija, pozimi zamrzne.
• Prevelik razmik med kljukami. Pod mokrim snegom se žleb povesi. Običajno se kljuke namestijo približno na 50 do 80 cm, plastika in snežni kraji potrebujejo manjši razmik, natančno vrednost določi proizvajalec.
• Previsoko nameščen žleb. Ob nalivu voda preskoči sprednji rob in teče po fasadi. Zgornji rob naj bo nekoliko nižje od podaljšane ravnine kritine.
• Spoji samo s silikonom. Kit je le dopolnilo sistemskim gumijastim tesnilom, sam po nekaj sezonah ne tesni več.
• Manjkajoča dilatacija pri plastiki. Poleti se profil zvije in spoji se odprejo. Na spojkah je običajno oznaka, po kateri se reža nastavi glede na temperaturo med montažo.
• Montaža v mrazu. Pod približno 5 °C plastika postane krhka, kiti pa se slabo oprimejo.
• Kombiniranje delov različnih proizvajalcev. Pogost vzrok puščanja.

Pred prevzemom spustite vodo iz cevi v najbolj oddaljen konec žleba vsaj za nekaj minut in si žleb oglejte z razdalje. Preverite:

• voda enakomerno odteka proti odtoku in v žlebu ne ostajajo luže,
• iz spojev, čelnih zaključkov in odtoka ne kaplja,
• pri polnem pretoku voda ne teče čez sprednji rob,
• žleb je od daleč raven, brez povešanja in valovanja,
• kljuke so enakomerno razporejene, tudi ob koncih in na obeh straneh odtoka,
• kljuke ne dvigujejo kritine in ne segajo v prezračevalni sloj strehe,
• vijaki so nerjaveči ali pocinkani,
• okolica je pospravljena, kritina in fasada pa nista poškodovani.

Če je mogoče, kljuke fotografirajte, preden se položi kritina. Pri reklamaciji ali kasnejših posegih na strehi vam bodo fotografije prišle prav.