Montaža odtočne cevi za žleb

Postopek je podoben pri pločevinastih in plastičnih sistemih. Razlikuje se predvsem način spajanja delov. Klepar običajno dela od zgoraj navzdol:

1. Določiti mesto cevi ter z grezilom ali laserjem označiti navpičnico od kotlička do terena, stran od oken, svetil in priključkov.
2. Preveriti naklon žleba proti kotličku, običajno okoli 3 do 5 mm na tekoči meter, in kotliček vgraditi na najnižjo točko tako, da ne leži na robu kljuke.
3. Previs strehe premostiti z dvema kolenoma, tako imenovanim odmikom, vmesni kos pa odrezati na točno dolžino šele po poskusni sestavi na suho.
4. Objemke pritrditi v nosilni zid ali beton, običajno na razmik največ okoli 2 metra, pri plastiki raje gosteje.
5. Cevi spojiti tako, da zgornja cev vedno vstopa v obojko spodnje, pri plastiki pa pustiti dilatacijsko režo po navodilih proizvajalca.
6. Približno meter nad terenom vgraditi čistilni kos, pod njim pa iztočno koleno ali priključek na podzemno cev.
7. V žleb naliti vodo in preveriti tesnost vseh spojev.

Objemka spada tik pod obojko spoja, ne na sredino cevi. Zategne se trdno, vendar ne do konca, saj se mora cev ob spremembah temperature rahlo premikati. Cev, ki je preveč stisnjena, v mrazu pogosto poči prav na spoju.

Premer odtočne cevi se ne določa po sosedovi hiši, ampak po tlorisni površini strehe, ki jo cev odvodnjava. Proizvajalci ponujajo žlebove in cevi v usklajenih parih dimenzij in teh kombinacij se je dobro držati. Ozka cev pod širokim žlebom ob nalivu postane ozko grlo in voda prestopi rob žleba. Pri veliki strešni površini je pravilna rešitev pogosto druga odtočna cev na drugem mestu, ne vedno debelejša cev. Pri ravnih in razgibanih strehah naj dimenzije določi projektant, ki izhaja iz standarda SIST EN 12056-3.

• pocinkana pločevina, preprosta kovinska rešitev, pri kateri je treba paziti, da se cinkova plast ne opraska,
• barvana (plastificirana) pločevina, v praksi pogost kompromis med obstojnostjo in videzom, na voljo v veliko barvah,
• plastika, lahka in ne korodira, a se bolj razteza v vročini in je v mrazu krhkejša, zato je primernejša za nižje objekte, garaže in nadstreške,
• aluminij in baker, materiala z zelo dolgo življenjsko dobo, ki zahtevata izkušenega kleparja.

Okrogel profil je standard in voda v njem teče z najmanjšim uporom. Oglata cev se izbira predvsem zaradi videza pri sodobnih hišah. Pri enaki velikosti ima nekoliko manjšo zmogljivost, izbira dodatkov pa je običajno ožja.

Cev se mora nekje končati in prav tu nastane največ težav. Voda, ki leta in leta izteka tik ob vznožju hiše, namaka zemljo ob temeljih ter poškoduje cokel in hidroizolacijo kleti ali temeljev.

Prosti iztok na teren deluje, če teren pada stran od hiše, je pod iztokom utrjena površina ali pas iz prodnika oziroma tlakovcev in voda odteče vsaj približno meter od temeljev. Vode ne usmerjajte na sosedovo zemljišče ali na javni pločnik, kjer se pozimi naredi poledica.

Priključek na kanalizacijo je zanesljiv, vendar med cev in podzemno cev spada lovilec listja oziroma peskolov, ki zadrži listje in mah, preden zamašijo cevi. Ali komunalno podjetje deževnico v kanalizacijo sprejema, preverite neposredno pri njem.

Ponikanje na zemljišču pride v poštev tam, kjer kanalizacije ni ali priključek ni mogoč. Ponikovalnico je treba zasnovati glede na prepustnost tal in jo postaviti na varno razdaljo od temeljev in od vodnjaka. Deževnica ne spada v greznico ali v malo komunalno čistilno napravo. V vodnjak s pitno vodo je ne speljite nikoli.

Najpreprostejši primer je pritlična hiša z dostopom z lestve, okrogla cev iz običajnega materiala in prosti iztok na teren. Delo pa podaljšajo in otežijo:

• višja hiša, kjer je potreben oder ali dvižna ploščad,
• toplotno izolirana fasada, kjer je treba objemke skozi izolacijo pritrditi v nosilni zid s podaljšanimi sidri,
• demontaža in odvoz stare cevi,
• baker ali aluminij, ki zahtevata natančnejšo obdelavo,
• skrita cev v fasadi ali odtok skozi atiko pri ravni strehi, kjer je vsaka podrobnost bolj občutljiva za puščanje,
• priključek na podzemno cev z lovilcem listja.

Pri toplotni izolaciji fasade se splača pritrdilne točke pripraviti že med deli na fasadi in njihov položaj fotografirati. Iskanje nosilnega zidu naknadno skozi debelo plast stiropora je zamudno in poškoduje dokončano fasado. Če fasado obnavljate s podporo Eko sklada, se o odvodnjavanju dogovorite že pri načrtovanju del.

Večina okvar ne nastane zaradi slabega materiala, ampak zaradi spregledane podrobnosti. V praksi se pogosto pojavljajo te napake:

• obrnjeno prekrivanje cevi, ko spodnja cev vstopa v zgornjo in voda ob vsakem dežju teče skozi spoj po fasadi,
• objemke, pritrjene samo v omet ali stiropor, ki jih teža snega in ledu izpuli skupaj s kosom fasade,
• prevelik razmik objemk, pri katerem se kovinska cev upogiba, plastična pa deformira,
• žleb brez naklona ali z obratnim naklonom, v katerem voda stoji, se nabira umazanija in pozimi zmrzuje,
• manjkajoč čistilni kos, zaradi katerega je treba ob prvi zamašitvi razstaviti cev,
• iztok ob coklu brez naklona terena in brez utrjenega pasu okoli hiše.

Če obstoječa cev večkrat pušča, je vzrok pogosto drugje, kot se kaže. Običajno gre za premajhno odtočno cev ali napačen naklon žleba.

Ob prevzemu dela naj klepar z vedrom ali vrtno cevjo simulira dež, vi pa preverite naslednje točke:

• voda v žlebu nikjer ne stoji in enakomerno teče proti kotličku,
• v kotličku je mrežica proti listju,
• noben spoj ne pušča, zlasti pri kolenih pod streho,
• zgornje cevi so vstavljene v obojke spodnjih,
• objemke so v nosilnem zidu, sedijo pod obojkami in cev se v njih da rahlo premakniti,
• cev je navpična in se ne dotika svetil ali priključkov,
• čistilni kos je vgrajen in vratca se dajo odpreti,
• voda izteka dovolj daleč od temeljev ali v lovilec listja.