Polaganje opečne in betonske strešne kritine

Opečni strešniki nastanejo z žganjem gline. Pri pravilni montaži zdržijo desetletja in dolgo ohranijo barvo. Glazirani strešniki imajo bolj gladko površino. Voda z njih hitreje odteče, mah pa se nanje težje prime. Za starejša ali šibkejša ostrešja proizvajalci izdelujejo tudi lažje opečne strešnike.

Betonski strešniki so po merah zelo natančni, zato jih krovec položi hitro in v pravilnih vrstah. So trdni, a običajno težji, zato mora ostrešje njihovo težo zanesljivo prenesti. Na sodobne hiše se pogosto odločajo za ploščate modele s preprostim profilom.

Pri izbiri primerjajte predvsem tri stvari:

• težo kritine in to, ali jo ostrešje prenese (pri prenovi je smiselno, da ostrešje pregleda gradbeni statik),
• najmanjši naklon strehe, ki ga za izbrani model navaja proizvajalec,
• videz in to, kako se kritina ujema z okoliškimi hišami.

Nekateri razmišljajo tudi o pločevinasti kritini na stoječi spoj. Ta je lažja in je primerna tudi za manjše naklone. V dežju pa je glasnejša in deluje drugače kot klasična streha s strešniki.

Strešniki so samo zgornja plast strehe. Če pod njimi kaj ni v redu, tudi kakovostna kritina strehe ne reši. Pred polaganjem mora biti pripravljena ta sestava:

• ostrešje, torej nosilna lesena konstrukcija, zaščitena pred insekti, glivami in vlago,
• sekundarna kritina, navadno paroprepustna folija, ki ujame vodo, ki jo veter zanese pod strešnike, in jo odvede v žleb,
• kontraletve, ki med folijo in kritino ustvarijo prezračevano režo,
• strešne letve v razmiku, ki ga za izbrani strešnik določa tehnični list,
• pri bivalnem podstrešju še toplotna izolacija med špirovci in parna zapora na notranji strani.

Zakaj je razmik letev tako pomemben? Vsak model strešnika ima točno določen razmik. Že odstopanje nekaj milimetrov pomeni, da se strešniki ne zaskočijo pravilno. Nastanejo reže in streha začne puščati. Razmik se zato vedno meri po navodilih proizvajalca, nikoli na oko.

Enako pomembno je prezračevanje. Zrak, ki se pod kritino pretaka od kapi proti slemenu, odnaša vlago. Če prezračevalne reže ni ali je prenizka, se vlaga kondenzira. Les ostrešja se navlaži, izolacija pa slabše deluje.

Klasične strešnike navadno polagajo na strehe z naklonom približno nad 22°. Za manjše naklone obstajajo posebni modeli in rešitve z dodatno hidroizolacijo in tesnjenjem. Točno mejo pa vedno določi proizvajalec izbranega strešnika.

Dober krovec ne začne s strešniki, ampak z merjenjem. Celotno strešino razporedi tako, da je rezanja čim manj in da se vrste lepo izidejo na robovih in pri slemenu.

1. Izmeriti streho in razporediti število vrst in stolpcev strešnikov.
2. Namestiti kljuke in žlebove še pred kritino.
3. Položiti prvo vrsto ob kapi, ki določi ravnino celotne strehe.
4. Polagati strešnike od spodaj navzgor in jih v vrstah pravilno zamikati.
5. Pritrditi strešnike s sponkami po navodilih proizvajalca, predvsem na robovih, pri slemenu in na mestih, kjer močno piha.
6. Izvesti detajle: zatrepne robove, zajede, sleme s slemenjaki in zračilnim trakom.
7. Obrobiti dimnik, strešna okna in druge preboje.
8. Preveriti tesnost ter s strehe odstraniti ostanke in prah od rezanja.

Kleparska dela ob dimniku, strešnih oknih in v zajedah so mesta, kjer streha najpogosteje pušča. Zato je dobro, da klepar dela sočasno s krovcem in da detajle rešujeta skupaj. Tako jih kasneje ni treba popravljati.

Gre za delo na višini. Opravi naj ga izkušena ekipa z odrom ali drugo zaščito pred padcem. Polaganja kritine v lastni režiji ni priporočljivo.

Najpreprostejša je velika dvokapnica brez prebojev. Krovec tam polaga cele strešnike v pravilnih vrstah, pripravljalnega dela je malo. Delo pa podaljšajo in podražijo:

• razgibana streha s frčadami, čopi in zajedami, kjer je treba veliko rezati,
• več dimnikov, strešnih oken in drugih prebojev,
• strma streha ali slab dostop do hiše, na primer ozka ulica brez prostora za oder,
• majhen naklon, pri katerem je potrebno dodatno tesnjenje,
• pri prenovi odstranitev in odvoz stare kritine ter morebitna popravila ostrešja.

Popravilo strehe, ki pušča, je neprijetno in drago. Večini težav se izognete, če je kritina že prvič položena pošteno. V praksi se ponavljajo te napake:

• kontraletve manjkajo ali so prenizke, zato streha ne zrači in ostrešje vlaži,
• razmik letev ni natančen, zato strešniki ne nalegajo pravilno,
• strešniki so položeni na manjši naklon, kot ga dovoli proizvajalec, in to brez dodatnega tesnjenja,
• robni in slemenski strešniki so slabo pritrjeni ali sploh niso, zato jih veter odnese,
• dimnik, okno ali zajeda so slabo obrobljeni,
• kritina je položena v dežju ali mrazu, ko folija in tesnila ne primejo, kot bi morali.

Pomaga tudi premišljeno naročilo materiala. Strešnike navadno naročite z rezervo približno 5 do 10 % za rezanje in poškodbe. Kasneje je težko dokupiti isto serijo, saj se odtenek med serijami nekoliko razlikuje.

Ob prevzemu del si streho oglejte od zunaj in s podstrešja. Preverite predvsem:

• vrste strešnikov so ravne in strešniki se pravilno zaskočijo,
• robni, slemenski in izpostavljeni strešniki so pritrjeni s sponkami,
• sleme je zaprto s slemenjaki, prezračevanje ob kapi in slemenu pa je prosto,
• obrobe dimnika, oken in zajed tesnijo, voda z njih pa odteka v pravo smer,
• žlebovi imajo padec in voda iz njih odteka v odtočne cevi,
• s podstrešja ni videti mokrih mest ali poškodovane folije,
• na strehi in v žlebovih ni ostankov in umazanije,
• prejeli ste tehnične liste kritine in dokumente, ki jih potrebujete za garancijo.

Na podstrešje je pametno pogledati tudi po prvem močnejšem dežju. Morebitno manjšo težavo tako odkrijete še v garancijskem roku.