Bandažiranje razpok: popravilo razpok v stenah in stropih

Večina razpok v notranjih prostorih ni konstrukcijska težava. Nova hiša se v prvih letih poseda. Drobne razpoke se pokažejo predvsem tam, kjer se stikajo različni materiali, na primer opečni zid in betonski strop. Omet se med sušenjem krči, stene se odzivajo na spremembe temperature in vlage. V starejših hišah je površinski sloj krhek in včasih zadošča že dolbenje utorov za novo elektroinštalacijo. Pri mavčnokartonskih ploščah pa pokajo stiki, ki niso bili dobro armirani.

Po velikosti lahko razpoke grobo razdelite takole:

• lasne razpoke na površini, pogosto po sušenju ometa ali barve: če se ne večajo, včasih zadošča tanek sloj kita brez traku,
• vidne razpoke do približno 2 mm, običajno v kotih, na stikih mavčnokartonskih plošč in na prehodih med materiali: tukaj brez traku in kita ne gre,
• globoke razpoke in razpoke, ki se premikajo, ki se vračajo ali postopoma širijo: potrebujejo širšo armirno mrežico in več slojev kita.

Če se razpoka po popravilu vedno znova vrača, poteka poševno od kota okna, se širi ali gre skozi celotno debelino stene, to ni več pleskarsko delo. Takrat naj stanje pregleda statik. V večstanovanjski stavbi se najprej pogovorite z upravnikom, saj gre lahko za nosilno konstrukcijo, ki je skupna last vseh etažnih lastnikov.

Postopek je pri ometu in pri mavčnokartonskih ploščah podoben. Razlikuje se predvsem po izbiri traku in kita.

Priprava

Okoli razpoke se odstrani ves odstopajoči omet in luščečo se barvo. Samo razpoko se z nožem ali robom lopatice razširi v obliko črke V, da ima kit prostor, kamor lahko zateče, in podlago, na kateri se oprime. Prah se pomete ali posesa. Stare, prašne in zelo vpojne podlage se premaže z globinskim premazom, da se kit ne posuši prehitro in se dobro sprime.

Vstavljanje traku

Samolepilni trak iz steklenih vlaken se nalepi neposredno na suho podlago. Papirnati trak pa se vtisne v tanek sloj svežega kita, nato se z lopatico iztisne zrak in odvečni kit. Trak mora ležati ravno, brez mehurčkov in gub, sicer bo po pleskanju vsaka neravnina vidna.

Kitanje in brušenje

Prvi sloj kita trak popolnoma prekrije in se razvleče na obe strani. Ko se posuši, se površina rahlo pobrusi. Sledi drugi, tanjši in širši sloj, ki prehod izravna s steno. Čas sušenja je odvisen od kita, temperature in debeline sloja, zato upoštevajte navodila proizvajalca. Na koncu se površina pobrusi s finim brusnim papirjem ali mrežico, običajno z granulacijo približno 120 do 180, in se pred pleskanjem premaže z globinskim premazom.

• papirnati trak je običajna izbira pri mavčnokartonskih ploščah, je trden in dobro drži obliko, vendar ga je treba natančno vtisniti v kit,
• samolepilni trak iz steklenih vlaken se preprosto polaga, zato ga radi uporabljajo pri manjših popravilih in tisti, ki se dela lotevajo prvič,
• armirna mrežica je širša in primerna za globlje razpoke, kote in prehode med različnimi materiali,
• kotni zaščitni profili ščitijo in utrdijo zunanje vogale mavčnokartonskih sten.

Za notranje stene in mavčnokartonske plošče se najpogosteje uporablja mavčni kit, ki se lepo brusi. Za končno glajenje je namenjen fin finalni kit. V kote, kjer se stikajo različni materiali in se stik naravno premika, na primer med stropom in mavčnokartonsko predelno steno, se pogosto nanese elastičen akrilni kit. Trd mavčni kit bi tam prej ali slej počil.

Najpreprostejša je kratka razpoka na ravni steni v praznem prostoru, ki ga boste tako ali tako v celoti prepleskali. Več časa vzamejo razpoke na stropu, v kotih in na stiku stropa s steno, kjer se dela z lestve in v neudobnem položaju. Počasnejše je tudi delo na starem, drobljivem ometu, ki ga je treba najprej očistiti in utrditi, ter pri razpokah, ki se premikajo in potrebujejo več slojev. V naseljenem stanovanju je treba prekriti pohištvo in tla, kar prav tako pomeni dodatno delo. Prednost pa je, če bandažiranje poteka skupaj s pleskanjem ali glajenjem celega prostora, saj se zaporedni koraki opravijo hkrati.

• kit brez traku: pri razpoki, ki se premika, ne zadošča, razpoka se običajno vrne,
• slabo položen trak: mehurčki, gube in slabo pritisnjeni robovi pod barvo ustvarijo vidne valove ali pa se trak sčasoma odlepi,
• hitenje: kit, nanesen na nesuh sloj, se rad posede ali razpoka,
• izpuščen globinski premaz: kit in barva se slabše primeta, popravljeno mesto pa se po pleskanju razlikuje po sijaju ali odtenku,
• preozko kitanje: debel pas kita tik ob traku naredi izboklino, zato je treba drugi sloj razvleči širše,
• površno brušenje: sledi lopatice in ostri prehodi so pod barvo še bolj vidni, posebej ob stranski svetlobi z okna.

Manjšo razpoko na steni, do katere sežete z nizke lestve, lahko popravite sami. Večje površine, strope čez cel prostor ali nove mavčnokartonske konstrukcije je pametneje prepustiti pleskarju ali monterju suhomontažnih sten.

1. Prekriti tla in pohištvo okoli mesta popravila.
2. Odstraniti odstopajoči omet in barvo ter razpoko z nožem razširiti v obliko črke V.
3. Pomesti ali posesati prah iz razpoke in okolice.
4. Okolico razpoke premazati z globinskim premazom in pustiti, da se posuši po navodilih na embalaži.
5. Razpoko zapolniti s kitom ter nalepiti ali vtisniti trak točno na sredino razpoke.
6. Trak prekriti s prvim slojem kita in ga razvleči na obe strani.
7. Po sušenju rahlo pobrusiti in nanesti drugi, širši in tanjši sloj.
8. Pobrusiti do ravnine s finim papirjem, obrisati prah in pred pleskanjem premazati z globinskim premazom.

• ko s svetilko posvetite od strani, se ne vidijo robovi traku ne sledi lopatice,
• popravljeno mesto gladko preide v okoliško steno brez izbokline,
• trak nikjer ne odstopa in pod kitom ni mehurčkov,
• površina je pred pleskanjem očiščena prahu in premazana z globinskim premazom,
• v kotih, kjer se stik premika, je uporabljen elastičen kit,
• po pleskanju se popravljeno mesto ne razlikuje po sijaju ali odtenku.