Kitanje spojev in kotov z akrilom

V praksi se to delo pojavlja v dveh oblikah, ki se nekoliko razlikujeta.

Kitanje spojev na običajnih stenah in stropih se največkrat izvaja pri prenovah in ponovnem pleskanju. Zapolnijo se reže ob podbojih, okenskih okvirjih in policah, razpoka v kotu med steno in stropom ali prehod med lesom, betonom in ometom. Podlaga je običajno starejša, pogosto prašna ali z ostanki stare barve, zato več časa vzameta čiščenje in priprava.

Kitanje kotov in spojev mavčnokartonskih plošč sledi montaži predelnih sten, predstenskih oblog in spuščenih stropov. Ravne spoje med ploščami pleskar ali monter najprej zapolni z mavčnim kitom in armirnim trakom ter jih zbrusi. Akril pride na vrsto šele nato, v notranje kote in na mesta, kjer se mavčna plošča stika z drugim materialom, na primer s stropom, zidom ali podbojem. Podlaga je nova in ravna, zato delo poteka hitreje, a v novi mansardi ali pri spuščenih stropih je dolžina spojev pogosto velika.

Zakaj ravno akril? Vsaka stavba se ob spremembah temperature in vlage rahlo premika, novogradnja pa še zaradi posedanja. Trd mavčni kit v kotu poči, elastični akril ta gib prenese. Za razliko od silikona ga lahko prepleskate.

Izvajalec najprej preveri podlago. Spoj mora biti suh, trden in brez prahu. Odstrani razrahljane koščke ometa in starega kita, staro razpoko očisti in jo po potrebi rahlo razširi, da ima kit kam zateči. Vpojne ali krušljive podlage pred kitanjem premaže z globinskim temeljnim premazom.

Nato vstavi kartušo v pištolo za kit, konico poševno odreže približno na širino reže in kit iztiska v enakomernem potegu s stalnim pritiskom. Takoj ga zgladi z navlaženim prstom, ozko elastično lopatico ali gladilcem, odvečni kit pa obriše z vlažno gobico. Po glajenju mora v kotu nastati tanka, ravna in komaj vidna linija, ne debela izboklina.

Globokih rež ne zapolnite z enim debelim slojem. Akril se med sušenjem nekoliko skrči, zato se globoka reža najprej predhodno zapolni (pri mavčnih ploščah z mavčnim kitom, pri večjih režah ob podbojih na primer s penasto polnilno vrvico) ali pa se akril nanese v dveh tankih slojih. Drugi sloj pride na vrsto šele, ko se prvi posuši.

Večina kitov je pripravljena za pleskanje po nekaj urah, pri debelejših slojih in v vlažnem prostoru tudi šele po enem dnevu. Odločilen je podatek proizvajalca na kartuši.

• Dolžina in število spojev: soba s spuščenim stropom in več koti pomeni veliko več metrov kot preprost prostor.
• Širina in globina rež: ozke reže se zapolnijo v enem potegu, široke potrebujejo predhodno polnjenje ali več slojev.
• Stanje podlage: nova mavčna plošča je pripravljena skoraj takoj, stare razpoke pa je treba odpreti, očistiti in premazati.
• Višina in dostop: koti pod visokim stropom, stopnišča in poševnine v mansardi zahtevajo lestev ali oder in delo upočasnijo.
• Razgibanost prostora: niše, loki, napeljave in cevi pomenijo veliko kratkih in težko dostopnih odsekov.
• Zahteve glede videza: pri stranski svetlobi iz velikih oken se vidi vsaka neravnina, zato je treba delati počasneje in natančneje.

• Akril na prah ali vlago: kit se ne oprime, sčasoma odstopi od roba in v kotu nastane temna lasna črta.
• Akril namesto mavčnega kita: ravni spoji med ploščami v isti ravnini spadajo pod mavčni kit z armirnim trakom. Akril jih ne ojača in se bo pod barvo videl.
• Predebel sloj: se krči, poka in v kotu ustvari vidno izboklino.
• Prepozno glajenje: ko kit dobi kožico, ga ni več mogoče lepo zgladiti. Posušen akril se poleg tega slabo brusi, ker je mehak in elastičen.
• Silikon namesto akrila: barva na silikonu ne drži in se nabira v kapljice.
• Pleskanje na svež kit: barva nad spojem lahko razpoka ali ostanejo madeži.
• Izpuščena kritična mesta: kot ob stropu, stik spuščenega stropa in okolica podbojev razpokajo prvi.

Akril ima tudi svoje meje. Večje dilatacijske reže, reže v tleh, zunanji prostori in mesta, kamor neposredno brizga voda (na primer tuš kabina), potrebujejo drug kit, navadno sanitarni silikon ali poliuretan. Če se razpoka po kitanju še naprej odpira ali širi, to ni več lepotna napaka. Vzrok naj oceni strokovnjak, po potrebi gradbeni statik.

Kitanje z akrilom zmore tudi spreten domači mojster. Za kote pod stropom si pripravite stabilno lestev, pri stropih nad običajno višino pa raje pokličite pleskarja z odrom. Tehniko najprej preizkusite na kratkem, manj vidnem odseku.

1. Kupiti akrilni kit za notranjo uporabo, ki ga je mogoče prepleskati, za kuhinjo in kopalnico zunaj neposrednega stika z vodo pa akril z večjo odpornostjo proti vlagi.
2. Spoj očistiti, posesati prah ter odstraniti razrahljan stari kit in barvo.
3. Vpojno ali krušljivo podlago premazati s temeljnim premazom in pustiti, da se posuši.
4. Pri neravni podlagi ali prvem poskusu robove obleпiti z zaščitnim lepilnim trakom.
5. Konico kartuše poševno odrezati na širino reže in kartušo vstaviti v pištolo.
6. Kit iztiskati v enem enakomernem potegu s stalnim pritiskom, po odsekih približno v dolžini roke.
7. Takoj zgladiti z navlaženim prstom ali gladilcem in odvečni kit obrisati z vlažno gobico.
8. Lepilni trak odstraniti, dokler je kit še mehak.
9. Pustiti, da se posuši po navodilih proizvajalca, globlja mesta po potrebi dopolniti z drugim tankim slojem.
10. Šele nato pleskati.

Spoje si oglejte pri stranski svetlobi, na primer s svetilko ob steni, še preden se začne pleskanje.

• linije v kotih so ravne, tanke in brez izboklin,
• kit se drži po vsej dolžini in ob robovih ne odstopa,
• na površini ni mehurčkov, lukenj ali odtisov prstov,
• okoli spojev ni posušenih madežev kita,
• zakitani so tudi koti ob stropu, okolica podbojev in oken ter stiki spuščenih stropov,
• kit je pred pleskanjem popolnoma suh,
• po pleskanju barva nad spoji enakomerno prekriva in ne poka.