Fugiranje ploščic

Zakaj ploščic ne položimo tesno skupaj? Nobena ploščica nima povsem natančne mere, podlaga pa se ob spremembah temperature in vlage rahlo premika. Fuga te razlike izravna in hkrati opravlja še nekaj drugih nalog:

• preprečuje, da bi voda in umazanija prišli pod ploščice do lepila in podlage,
• zapre površino, zato se v režah ne nabira umazanija in plesen se težje prime,
• pomaga razporediti obremenitev in ščiti robove ploščic pred krušenjem,
• dopolni videz: barva fuge lahko površino optično poenoti ali pa poudari format ploščic.

Vedeti pa morate, da navadna cementna fuga ni hidroizolacija. V tušu in okoli kadi mora biti pod ploščicami vodotesen sloj. Fuga le zmanjša količino vode, ki pride do njega.

Fugirne mase se po standardu SIST EN 13888 delijo na cementne in reaktivne (epoksidne). Na embalaži običajno najdete oznako razreda, po kateri lahko izbirate.

Cementna fugirna masa

Uporablja se v veliki večini stanovanj in hiš. Za suhe in običajno obremenjene površine zadostuje osnovna masa, za kopalnico, kuhinjo in tla pa se splača masa z večjo odpornostjo proti vodi in obrabi (razred CG2). Z njo se dobro dela, po potrebi pa jo lahko kasneje izpraskate in obnovite.

Elastična cementna masa

Primerna je povsod, kjer se podlaga bolj premika: na talnem ogrevanju, na terasah in balkonih, pri velikoformatnih ploščicah ali na mavčnokartonskih ploščah. Zaradi dodatkov bolje prenaša temperaturna nihanja in drobne premike, ne da bi razpokala.

Epoksidna masa

Skoraj ne vpija vode, je odporna proti kemikalijam in se lahko čisti. Izberete jo za tuše brez kadi, za kuhinjski pult, za prostore z velikimi higienskimi zahtevami in za mozaik. Delo z njo je zahtevnejše: masa hitro veže, čisti se po drugačnem postopku, ostanke, ki se na ploščicah posušijo, pa zelo težko odstranite.

Silikon v kotih in na stikih

Kota med steno in tlemi, notranjih kotov obloge ter okolice kadi, tuš kadi in umivalnika ne fugirate s cementom, ampak z elastičnim sanitarnim silikonom. Na teh mestih se materiali premikajo drug proti drugemu in trda fuga bi prej ali slej počila.

1. Čakanje na lepilo: s fugiranjem začnete šele, ko je lepilo strjeno, pri običajnih lepilih navadno po enem dnevu, točen čas navede proizvajalec.
2. Čiščenje rež: iz rež odstranite iztisnjeno lepilo, križce in prah, da je fuga po vsej dolžini enako globoka.
3. Vlaženje: vpojne ploščice in robove rež pri cementni masi rahlo navlažite, da masi ne posrkajo vode.
4. Mešanje: maso zmešate s točno toliko vode, kot jo predpisujejo navodila. Dodajanje vode „na oko“ povzroča razlike v barvi.
5. Vtiskanje: z gumijasto gladilko maso vtiskate v reže s poševnimi potegi čez fuge, dokler niso povsem polne.
6. Prvo pranje: ko masa postane motna in se ob dotiku ne razmaže več, površino operete z vlažno, dobro ožeto gobo s krožnimi ali poševnimi gibi.
7. Odstranjevanje tančice: po sušenju ostane na ploščicah tanka siva tančica, ki jo obrišete s suho krpo.
8. Silikon in zaščita: v kote in na stike nanesete silikon, cementne fuge pa lahko po popolnem sušenju impregnirate.

Zahtevnost fugiranja se razlikuje bolj, kot bi pričakovali, od nje pa sta odvisna tudi čas in cena dela. Delo se podaljša predvsem pri:

• mozaiku in majhnih formatih, kjer je na kvadratnem metru veliko metrov fug,
• strukturiranih in matiranih ploščicah, s katerih se ostanki mase težje sperejo,
• vpojnih ploščicah in naravnem kamnu, ki jih je včasih treba vnaprej zaščititi, da se ne obarvajo,
• kontrastni barvi, na primer temni fugi na svetli ploščici, kjer se vidi vsaka nenatančnost,
• epoksidni masi, ki zahteva hitro in natančno delo po majhnih površinah,
• obnovi starih fug, ko je treba staro maso najprej izpraskati, ne da bi poškodovali robove ploščic.

Nasprotno se veliki formati z ozkimi ravnimi fugami in gladke sijajne ploščice fugirajo razmeroma hitro.

• prezgodnje fugiranje, ko lepilo še ni strjeno in se ploščice lahko premaknejo,
• ostanki lepila v režah, zaradi katerih je sloj mase ponekod pretanek in poka,
• preveč vode pri mešanju ali pranju, kar povzroči svetlejše madeže in mehke fuge,
• pranje vzdolž fug, ki maso vleče ven in ustvarja neenakomerne žlebičke,
• trda masa v kotih in ob kadi namesto silikona,
• uporaba več vreč z različno serijsko številko, ne da bi jih prej zmešali skupaj.

Fugiranje stenskih ploščic v kopalnici ali obloge za kuhinjskim pultom lahko opravite tudi sami, če imate potrpljenje. Začnite s cementno maso in na neopaznem mestu preizkusite, kako hitro postane motna.

1. Na embalaži lepila preveriti, ali je minil čas, potreben pred fugiranjem.
2. Očistiti reže lepila, križcev in prahu.
3. Pokriti kad, tuš kad in armature.
4. Zmešati manjšo količino mase natančno po navodilih in jo pustiti kratko počivati.
5. Z gumijasto gladilko vtiskati maso poševno čez fuge na površini približno enega do dveh kvadratnih metrov.
6. Počakati, da masa postane motna, in površino oprati z ožeto gobo s krožnimi gibi.
7. Zgladiti fuge z gobo ali zaobljenim orodjem, da so enako globoke.
8. Po sušenju obrisati sivo tančico s suho krpo.
9. Nanesti silikon v kote in na stike.
10. Tuša ne uporabljati in tal ne obremenjevati, preden to dovoli proizvajalec.

• fuge so polne po vsej dolžini, brez lukenj, mehurčkov in izdrobljenih mest,
• globina in širina sta povsod približno enaki,
• barva je enotna, brez svetlih in temnih madežev,
• na ploščicah ni ostala tančica ali posušeni ostanki mase,
• koti, stiki in okolica sanitarne opreme so zapolnjeni s silikonom, ne s cementom,
• fuge se ne drobijo ne ob trkanju ne ob hoji po tleh,
• keramičar vam je povedal, kdaj lahko prostor uporabljate in ali priporoča impregnacijo.