Polaganje gres ploščic nad 60 cm

Pri majhnih ploščicah fuga skrije drobno neravnino podlage. Velika ploščica se podlagi ne prilagodi, leži kot deska. Če je pod njo izboklina ali jamica, pod ploščico ostane votlina ali pa rob štrli nad sosednjo ploščico. Zato sta pri tem delu odločilni predvsem podlaga in tehnika lepljenja.

Na strani se srečujejo tri sorodne postavke:

• gres nad 60 cm je splošna oznaka za ploščice, pri katerih je vsaj ena stranica daljša od 60 cm, na primer 60 × 120, 80 × 80 ali 120 × 120 cm,
• polaganje 60 × 120 cm je pogost velik format v stanovanjih in hišah, z njim opravita dva človeka s prisesekami, v običajno kopalnico pa ga je mogoče dobro razporediti,
• velike plošče (na primer 120 × 260 cm) so samostojna kategorija, saj potrebujejo transportne okvirje, več ljudi in skoraj popolnoma ravno podlago.

Pomembna je tudi debelina. Običajen gres je debel približno 9 do 10 mm. Tanke plošče okoli 6 mm so lažje, a med prenašanjem se hitreje zlomijo. Debele zunanje plošče okoli 20 mm se pogosto polagajo na podstavke ali v gramoz, kar je drugačen postopek kot lepljenje v notranjosti. Vlogo igra tudi površina. Polirani, sijoči gres pokaže vsako višinsko razliko na robovih. Mat in strukturirana površina sta bolj prizanesljivi, za tla v kopalnici ali na terasi pa sta varnejši, ker manj drsita.

1. Izmeriti prostor in pripraviti načrt polaganja: smer ploščic, os fug in razporeditev odrezkov, da ob stenah ne nastanejo ozki trakovi.
2. Z dolgo letvijo preveriti ravnost in trdnost podlage ter neravnine izravnati z izravnalno maso ali samorazlivnim estrihom.
3. Podlago očistiti prahu in premazati s temeljnim premazom, v kopalnici in tušu izdelati hidroizolacijo s tesnilnimi trakovi v kotih in okoli odtokov.
4. Elastično lepilo zmešati z mešalom na nizkih obratih in ga z zobato gladilko nanesti na podlago in na hrbet ploščice (dvojno lepljenje).
5. Ploščico prenesti s prisesekami, jo položiti, potisniti v lepilo in poravnati s sistemom za izravnavo s klini ali objemkami.
6. Občasno katero od ploščic dvigniti in preveriti, ali lepilo prekriva celoten hrbet.
7. Počakati, da se lepilo strdi po navodilih proizvajalca, odstraniti objemke sistema za izravnavo in fugirati.
8. Dilatacijske fuge ob robovih in v kotih zapolniti z elastičnim kitom in površino očistiti.

Na steni se prva vrsta pogosto opre na pomožno letev, da težka ploščica ne zdrsne, dokler se lepilo ne strdi.

Podlaga mora biti trdna, suha in ravna. Proizvajalci velikih formatov običajno zahtevajo odstopanje ravnosti približno do 2 mm na dvometrski letvi, nekateri tudi strožje. Estrih mora biti dovolj zrel. Pri anhidritnem estrihu se dodatno izmeri preostala vlaga, površina pa se zbrusi.

Lepilo naj bo elastično cementno, praviloma razreda C2TE S1 ali S2 po standardu SIST EN 12004. Oznaka S pomeni, da spoj prenese manjše premike podlage in temperaturne spremembe. Pri velikih formatih se običajno uporablja zobata gladilka z zobom približno 10 do 12 mm. Cilj je skoraj popolna prekritost hrbta brez votlin.

Fuge naj bodo vsaj tako široke, kot priporoča proizvajalec ploščic. Pri rektificiranih ploščicah (z brušenimi robovi) je to običajno od 2 mm navzgor. Popolnoma ničelna fuga ni dobra ideja, ker površina potrebuje prostor za drobne premike. Poleg običajnih fug so potrebne dilatacije ob robovih prostora, na prehodih med prostori in na večjih površinah.

Kako je s talnim ogrevanjem? Gres se z njim dobro ujame, ker dobro prevaja toploto. Pred polaganjem morata biti opravljena tlačni preizkus cevi in postopno segrevanje estriha. Po polaganju se ogrevanje vklaplja postopoma.

Zahtevnost dela, s tem pa tudi končni znesek, je odvisna predvsem od teh stvari:

• stanje podlage: raven nov estrih prihrani veliko časa, stare krive omete in tla je treba najprej izravnati,
• velikost in teža ploščic: format 60 × 120 cm obvladata dva človeka, velike plošče potrebujejo več ljudi in okvirje,
• razgibanost prostora: niše, tuš z naklonom, okenske špalete in veliko rezov okoli cevi podaljšajo delo,
• kombinacija sten in tal: če se morajo fuge na steni in tleh ujemati, je načrtovanje zahtevnejše,
• vzorec: pri polaganju z zamikom je ta običajno največ ena tretjina, ker so velike ploščice rahlo usločene, pri ujemanju risbe, na primer imitacije marmorja, je treba ploščice razvrstiti,
• logistika: ozko stopnišče ali majhno dvigalo v bloku oteži prenašanje velikih kartonov.

V večstanovanjski stavbi je dobro, da hrupna dela in prenašanje materiala vnaprej uskladite z upravnikom in o njih obvestite sosede.

• lepljenje na neizravnano podlago v upanju, da se razlike izravnajo z lepilom,
• lepilo, naneseno samo na podlago ali v točkah, zaradi česar pod ploščico ostanejo votline, ki ob trkanju zvenijo votlo in pod obremenitvijo počijo,
• poceni neelastično lepilo, ki ne prenese premikov podlage ali talnega ogrevanja,
• delo brez sistema za izravnavo, zato robovi sosednjih ploščic stojijo na različnih višinah,
• pozabljene dilatacije ob robovih in na večjih površinah,
• prezgodnja hoja po tleh ali fugiranje, preden se lepilo strdi,
• nepazljivo prenašanje, pri katerem se odkruši vogal ali ploščica poči še pred polaganjem.

Ko pripeljejo material, je smiselno kartone hraniti pokončno ali na ravni podlagi in preveriti, ali so ploščice iz iste proizvodne serije.

• z letvijo preverite ravnost površine v različnih smereh,
• s prstom ali nohtom potegnite čez stike, robovi sosednjih ploščic naj ne štrlijo občutno,
• rahlo potrkajte po ploščicah, zlasti v kotih in na sredini, in prisluhnite, ali kje zveni votlo,
• preverite, ali so fuge ravne, enako široke in v celoti zapolnjene,
• oglejte si odrezke ob stenah, podbojih in okoli cevi,
• preverite, ali so ob robovih in v kotih elastične dilatacijske fuge,
• v tušu preverite naklon proti odtoku in povezavo s hidroizolacijo,
• pri talnem ogrevanju vprašajte, kdaj in kako ga postopno vklopiti,
• prevzemite rezervne ploščice iz iste serije za morebitno popravilo.