Stenske in talne ploščice standard do 60 cm

Standardno polaganje pomeni lepljenje ploščic v lepilo na pripravljeno in ravno podlago, z enakomernimi fugami in fugiranjem na koncu. Keramičar pri tem reže ploščice okoli vogalov, stikal, cevi in odtoka ter pazi, da je površina ravna in da se fuge lepo nadaljujejo.

V standard običajno ne spadajo obsežno izravnavanje ukrivljenih sten, odstranjevanje starih ploščic, hidroizolacija, zahtevni vzorci, diagonalno polaganje, mozaik in velikoformatne plošče. V predračunu so to navadno ločene postavke. Preden se z mojstrom dogovorite, si zato razjasnite, katera dela so vključena in katera ne.

1. Pregled podlage. Mojster z letvijo preveri ravnost, trdnost in suhost podlage. Prah, maščobo in ostanke starega lepila odstrani.
2. Temeljni premaz. Premaz izenači vpojnost podlage in izboljša oprijem lepila. Brez njega vpojna podlaga lepilu hitro odvzame vodo, lepilo pa se slabše veže.
3. Hidroizolacija v mokrih prostorih. V tušu, okoli kadi in na tleh kopalnice se nanese premazna hidroizolacija. V vogale in ob prehode cevi se vgradijo tesnilni trakovi in manšete.
4. Razporeditev ploščic. Pred lepljenjem keramičar določi, kje se začne prva vrsta, da ob robovih ne ostanejo ozki trakovi in da se fuge na steni in tleh ujemajo.
5. Lepljenje. Lepilo se z nazobčano gladilko nanaša po manjših površinah. Pri večjih ploščicah se tanka plast lepila nanese tudi na hrbtno stran ploščice, da pod njo ne ostanejo votline.
6. Fugiranje. Ko se lepilo strdi, po navadi po enem dnevu oziroma po navodilih proizvajalca, se fuge zapolnijo s fugirno maso in površina se opere.
7. Silikon. Notranjih vogalov, stika stene s tlemi ter okolice kadi in tuš kadi ne zapolnjujejo s fugirno maso, ampak s prožnim sanitarnim silikonom.

Lepila za ploščice se označujejo po standardu SIST EN 12004. Oznaka C1 pomeni običajno cementno lepilo, C2 lepilo z izboljšanim oprijemom. Dodatna oznaka S1 pove, da je lepilo elastično in prenese manjše premike podlage. Za talno ogrevanje, mavčnokartonske plošče, stare ploščice kot podlago ali ploščice 60 × 60 cm se praviloma izbere elastično lepilo C2 S1.

Velikost zob na gladilki se ravna po formatu. Za manjše stenske ploščice zadostujejo manjši zobje, za ploščice okoli 60 cm pa se navadno uporablja gladilka z zobmi približno 8 do 10 mm. Cilj je, da lepilo pod ploščico prekrije skoraj vso površino, posebej na tleh in v tušu.

Širina fuge je odvisna od ploščice. Rektificirane ploščice z brušenimi robovi omogočajo ozke fuge okoli 2 mm, nerektificirane potrebujejo širše. Fugirna masa za kopalnico naj bo odporna proti vodi in plesni, v tuš kabini se včasih izbere epoksidna.

Zaščitnega premaza po polaganju ne potrebujejo vse ploščice. Glazirane ploščice in običajen gres ga praviloma ne potrebujejo. Impregnacija je smiselna pri vpojnih materialih, na primer pri naravnem kamnu, ali samo za fuge.

Delo hitro napreduje na veliki, ravni površini brez ovir, s kvadratnim formatom in polaganjem v ravne vrste. Delo pa podaljšajo in podražijo:

• ukrivljene ali neenakomerne stene, ki jih je treba najprej izravnati,
• veliko rezov okoli kadi, kopalniškega pohištva, cevi in stikal,
• majhen prostor z veliko vogali, kjer se veliko reže in malo lepi,
• polaganje z zamikom, ribja kost ali diagonala,
• letvice, kotni profili in robovi, rezani pod kotom 45 stopinj namesto letvice,
• trd material, ki se težko reže in vrta.

Pri pravokotnih ploščicah 30 × 60 cm si ljudje pogosto želijo zamik na polovico. Veliko ploščic pa je rahlo usločenih, zato se pri zamiku na polovico pojavijo stopnice med sosednjimi ploščicami. Proizvajalci zato navadno priporočajo zamik največ za tretjino dolžine.

• lepljenje na posamezne kupčke lepila, pod ploščico ostanejo votline in ploščica lahko sčasoma poči,
• manjkajoča hidroizolacija v tušu, voda skozi fuge prodre v zid,
• fugirna masa v vogalih namesto silikona, v vogalu nato nastanejo razpoke,
• manjkajoče dilatacijske fuge pri večjih površinah in pod pragom vrat,
• fugiranje, preden se lepilo strdi,
• slab naklon v tušu brez tuš kadi, voda stoji, namesto da bi odtekala.

Če imate potrpežljivost in osnovno orodje, manjša tla brez tuša lahko položite tudi sami. Pripravite si nazobčano gladilko, vodno tehtnico, ravnalno letev, križce ali nivelirne sponke, rezalnik za ploščice in gumijasto gladilko.

1. Preveriti ravnost podlage z dvometrsko letvijo in izravnati neravnine.
2. Podlago posesati in nanesti temeljni premaz po navodilih proizvajalca.
3. Ploščice na suho razporediti in določiti začetek tako, da ob robovih ne ostanejo ozki trakovi.
4. Napeti vrvico ali zarisati črto za prvo vrsto.
5. Zmešati lepilo po navodilih in ga pustiti kratek čas odstati.
6. Z nazobčano gladilko nanesti lepilo na površino za eno do dve ploščici.
7. Pri večjih ploščicah nanesti tanko plast lepila tudi na hrbtno stran ploščice.
8. Ploščico položiti, jo rahlo premakniti in pritisniti ter vstaviti križce ali sponke.
9. Sproti preverjati ravnino z vodno tehtnico in odstranjevati lepilo iz fug.
10. Ko se lepilo strdi, odstraniti sponke in zafugirati površino.
11. Ostanke fugirne mase oprati z vlažno gobo in po sušenju površino obrisati s suho krpo.
12. Stik tal in stene zapolniti s silikonom.

Hidroizolacijo tuša in polaganje z naklonom proti odtoku je pametneje prepustiti izkušenemu keramičarju.

• površina je ravna, pod dvometrsko letvijo ni izrazitih rež,
• sosednje ploščice nimajo stopnic, ki bi jih začutili s prstom,
• fuge so enako široke, ravne in v celoti zapolnjene,
• pri trkanju ni slišati votlega zvoka, ki izda prazne prostore pod ploščico,
• robovi in rezi okoli cevi in stikal so čisti, brez okrušenih mest,
• vogali in stiki s kadjo ali tuš kadjo so zapolnjeni s silikonom,
• v tušu voda odteka v odtok in nikjer ne zastaja,
• površina je oprana, brez sivega sloja fugirne mase.