Rezanje z vodnim curkom: izrez v keramično ploščico

Za preproste ravne reze vodnega curka ne potrebujete, te keramičar opravi kar na mestu. Prednost pokaže tam, kjer šteje oblika, natančnost ali dragocen material. Najpogosteje gre za take primere:

• okrogle in ovalne odprtine za cevi, armature, tuš drogove ali odtoke, ki jih je z diamantno krono težko narediti natančno,
• izrezi blizu roba ploščice, kjer bi pri ročnem rezanju ozek mostiček zlahka počil,
• velikoformatne ploščice in tanek granitogres, ki slabo prenašajo udarce in tresljaje,
• naravni kamen in dragi dekorji, kjer si ne morete privoščiti, da bi kos uničili,
• okrasne oblike, intarzije in vzorci, sestavljeni iz več materialov.

Zakaj je to bolj prizanesljivo do materiala? Vodni curek reže hladno in na ploščico ne pritiska tako kot rezalna plošča. V materialu nastane manj napetosti, rob se manj kruši. Tveganje poškodbe kljub temu ni nič, sploh pri zelo tankih ali že rahlo načetih kosih.

Postopek je v večini delavnic podoben:

1. Izmera na gradbišču: keramičar ali vodoinštalater natančno izmeri lego odprtin glede na robove ploščice in glede na fuge.
2. Načrt: iz mer nastane skica ali podatkovna datoteka, po kateri stroj reže. Pri zahtevnih oblikah se včasih priloži šablona v merilu ena proti ena.
3. Vpetje: ploščico položijo na rešetko stroja, z licem tako, kot zahteva delavnica, in jo pritrdijo, da se med rezanjem ne premakne.
4. Rezanje: tanek curek vode z abrazivom prereže material po programirani poti. Pri odprtini sredi kosa curek material najprej prevrta, nato nadaljuje po obrisu.
5. Pregled in čiščenje: kos sperejo, preverijo mere in robove, po potrebi rahlo pobrusijo ostre robove.

Vodni curek običajno reže pravokotno na površino. Poševne reze, na primer za zaključek vogala z jolly robom, navadno naredijo z drugo tehniko, predvsem na posebnih rezalnikih z nagibno diamantno ploščo. Nekatere delavnice imajo tudi stroje z nagibno glavo, zato je dobro vnaprej vprašati, kaj točno zmorejo.

Zahtevnost in s tem tudi cena na kos sta odvisni od več stvari:

• debelina in trdota materiala, saj se debel granitogres ali kamen reže počasneje kot tanka stenska ploščica,
• dolžina in zapletenost obrisa, torej koliko je reza ter koliko lokov in vogalov ima,
• število odprtin v enem kosu in njihova oddaljenost od roba,
• velikost ploščice, ker se veliki formati težje prenašajo in vpenjajo,
• kakovost podlag, saj nenatančna ali nejasna skica pomeni dodatno delo in večje tveganje napake,
• število kosov naenkrat, ker je ena nastavitev stroja za več enakih izrezov bolj učinkovita.

V celoten načrt vključite tudi prevoz ploščic v delavnico in nazaj ter čas, ko naročilo čaka na vrsto. Keramičar naj to upošteva v terminskem planu, da ne čaka pred napol obloženo steno.

V praksi se največkrat ne zalomi pri samem rezu, temveč pri podlagah zanj. Ponavljajo se te situacije:

• mere se vzamejo od stene, ne od roba ploščice, zato odprtina potem ne sede s fugami,
• pozabi se na širino fuge, zato je izrez zamaknjen za nekaj milimetrov,
• cevi še niso na končnem mestu in jih vodoinštalater po izrezu premakne,
• manjka podatek, katera stran je lice, in izrez je narejen zrcalno,
• ne naroči se rezervni kos, čeprav je pri dragem materialu nadomestek težko dobiti.

Pri izrezih za električne inštalacije, na primer za vtičnice ali stikala, doze in priklop vedno uredi usposobljen elektroinštalater. Ploščica se le prilagodi njihovi legi.

Stroja za rezanje z vodnim curkom doma nimate, natančne podlage pa lahko pripravite sami. Prihranite si čas in živce, ko se kos vrne iz delavnice in mora sesti na milimeter.

1. Počakati, da vodoinštalater namesti cevi in odtoke na končno mesto.
2. Razporediti ploščice na steni ali tleh in določiti, v kateri kos pade izrez.
3. Izmeriti lego središča vsake odprtine od dveh robov ploščice, ne od stene, in prišteti širino fuge.
4. Izmeriti premer ali obris odprtine in dodati majhno zračnost po priporočilu keramičarja, da se kos da natakniti.
5. Narisati preprosto skico z merami ali pripraviti papirnato šablono v dejanski velikosti.
6. Na hrbtni strani ploščice s svinčnikom označiti lice, smer polaganja in številko kosa.
7. Priložiti vsaj en rezervni kos iz iste proizvodne serije.
8. Pred oddajo v delavnico še enkrat primerjati skico z dejanskim stanjem na gradbišču.

Ko se kosi vrnejo iz delavnice, jih preglejte še pred lepljenjem. Napako takrat rešite veliko lažje kot na dokončani steni.

• mere in lega odprtin ustrezajo skici,
• robovi izreza so čisti, brez okrušin in razpok,
• lice ploščice ni opraskano ali umazano od abraziva,
• ozki mostički ob robu niso počeni,
• kos se da na suho prisloniti na mesto in se ujema s cevmi in fugami,
• po vgradnji ostane okoli prebojev prostor za tesnilo ali rozeto,
• število kosov in rezerv se ujema z naročilom.