Stenske in talne ploščice XL formata 60×120

Dolga ploščica se obnaša drugače kot kvadrat 30×30 ali 60×60. Gres se pri žganju rahlo upogne, najpogosteje na sredini daljše stranice. Pri majhnem formatu tega oko ne opazi. Pri dolžini 120 cm pa se že majhen upogib pokaže kot zamik robov, torej mesto, kjer ena ploščica štrli nad sosednjo. Na tleh to začutite s stopalom, na steni to vidite v stranski svetlobi.

Druga razlika je v pokritosti z lepilom. Pod veliko ploščico hitro nastanejo zračni žepi. Če lepilo ne pokrije skoraj celotne hrbtne strani, ploščica ob potrkavanju zveni votlo. Pod obremenitvijo, na primer pod nogo omare ali ob udarcu, lahko poči.

Tretja razlika je rokovanje. Ena oseba ploščice 60×120 ne more varno prenesti in položiti. Dela se v paru, s priseski in pogosto s prenosnim okvirjem. Za rezanje je potreben dolg rezalnik in diamantno orodje. Vse to vpliva na hitrost dela in na končni videz.

Kje se format 60×120 uporablja najpogosteje:

• tla v dnevnih sobah, hodnikih in kuhinjah, pogosto s talnim ogrevanjem,
• stene kopalnic, kjer si lastnik želi čim manj fug,
• kuhinjska stena med zgornjimi in spodnjimi elementi,
• neprekinjen prehod iz notranjosti na teraso, če proizvajalec ponuja enak dekor tudi v debelini za zunanje površine.

V ceniku NUMIQ sta poleg te postavke še dve sorodni, vsaka s svojo stranjo. Pravilna izbira je pomembna, ker vsaka računa z drugačnim postopkom in zahtevnostjo.

• Stenske in talne ploščice do 60 cm: običajni formati, kot so 30×60, 60×60 ali manjši. Kos lahko nese ena oseba, podlaga ne rabi biti tako popolna, rezi so krajši in delo hitrejše. Če imate ploščice 60×60, spadajo sem, ne med XL,
• Stenske in talne ploščice XL formata 60×120 (ta stran): en točno določen dolg format. Zahteva bolj ravno podlago, dvostransko lepljenje, sistem za izravnavo in delo v paru. Na steni je treba upoštevati težo in nosilnost podlage,
• Ploščice iz gresa nad 60 cm: drugi veliki formati, na primer 80×80, 100×100, 120×120 ali velike tanke plošče. Pri največjih merah so potrebni okvir za prenašanje, več ljudi in včasih drugačno orodje za rezanje. Če imate drugo mero nad 60 cm, poglejte tja.

Zakaj ima 60×120 svojo postavko? V praksi je to najpogostejši XL format in keramičarji imajo zanj ustaljen postopek. Je občutno zahtevnejši od 60×60, a ga še vedno položi običajna ekipa brez posebne tehnike, ki jo zahtevajo največje plošče.

Pri XL formatu priprava odloča več kot samo lepljenje. Večina reklamacij izvira iz podlage, ne iz ploščice.

Ravnost in trdnost podlage

Estrih ali omet morata biti ravna. Za velike formate se praviloma priporoča odstopanje približno do 2 mm na 2 m dolgi letvi, natančne vrednosti navaja proizvajalec ploščic in lepila. Večjih neravnin ni mogoče izravnati z lepilom, ker se predebel sloj pri sušenju krči in ploščica se lahko zvije. Na tleh se zato pogosto naredi samorazlivna izravnalna masa, na steni pa se izravna omet ali se uporabijo mavčnokartonske plošče.

Podlaga mora biti trdna, brez prahu in luščečih se slojev. Staro keramiko je včasih mogoče pustiti in lepiti nanjo, a pri 60×120 se to splača le, če je trdna, ravna in nikjer ne zveni votlo.

Vlaga v estrihu

Svež estrih se mora posušiti. Cementni estrih potrebuje, odvisno od debeline, praviloma več tednov, anhidritni je na vlago še bolj občutljiv. Keramičar naj preostalo vlago izmeri, ne pa oceni na oko. Pri talnem ogrevanju se pred polaganjem izvede zagon in ohlajanje ogrevanja po protokolu proizvajalca sistema. Brez tega se estrih lahko premika še pod končano oblogo.

Načrt polaganja in usklajevanje z drugimi obrtniki

Pri dolgih ploščicah se splača razpored narisati vnaprej. Cilj je, da ob steni in pri vratih ne ostanejo ozki pasovi, ter da priključki za vodo, vtičnice in stikala ne padejo ravno na rob ploščice. Zato je dobro, da se z vodoinštalaterjem in elektroinštalaterjem dogovorite že pred ometi. V praksi se pogosto zgodi, da vtičnica zgreši za 2 cm in je treba ploščico rezati čez celo širino.

Kaj še mora biti narejeno ali znano:

• hidroizolacija v tušu in okoli kadi, skupaj s tesnilnimi trakovi v kotih in manšetami okoli priključkov,
• višina končnih tal zaradi podbojev in pragov,
• lega in vrsta tuš kanalete, če gre za tuš brez roba,
• pritrditev težkih elementov na steni, na primer stenskega WC-ja ali umivalnika, da se kasneje ne vrta na slepo skozi končano oblogo.

Tla

Po pregledu podlage se nanese temeljni premaz, ki izenači vpojnost in izboljša oprijem lepila. Keramičar zakoliči os po načrtu in prvo vrsto položi na suho, da preveri stik z vrati in stenami.

Lepilo se nanaša z zobato gladilko z večjim zobom, praviloma 10 do 12 mm, hkrati pa se tanek sloj potegne tudi po hrbtni strani ploščice. Temu se reče dvostransko lepljenje. Brazde lepila na podlagi naj potekajo vzporedno s krajšo stranico ploščice, da lahko zrak ob pritisku uide. Ploščica se položi, rahlo premakne in pritisne, pogosto z gumijastim kladivom ali vibracijskim orodjem.

Med ploščice se vstavijo izravnalne sponke in zagozde. Te potegnejo robove v eno ravnino, medtem ko lepilo veže. Ko se lepilo strdi, se sponke odlomijo. Občasno se prva ploščica dvigne, da se preveri, ali lepilo pokriva celo površino. Če ga ne, se postopek popravi.

Stena

Na steni se začne pri vodoravni oporni letvi, pritrjeni nad tlemi. Prva vrsta tako ne zdrsne, spodnja vrsta pa se doda na koncu, ko je znana višina končnih tal. Pri teži ploščice 60×120 sta pomembna lepilo z zmanjšanim zdrsom in trdna podlaga. Mavčnokartonske plošče morajo biti namenjene vlažnim prostorom in se praviloma montirajo v dveh slojih, da prenesejo obremenitev, ki jo navaja proizvajalec sistema.

Na steno se ploščice 60×120 polagajo pokončno ali ležeče. Pokončno nastane manj vodoravnih fug in prostor deluje višji. Ležeče pa je lažje uskladiti višino obloge z vrstami ploščic.

Rezi in odprtine

Za ravne reze se uporablja ročni rezalnik z vodilom, daljšim od 120 cm, ali namizna žaga z vodnim hlajenjem. Odprtine za cevi in doze se vrtajo z diamantnimi kronami, izrezi se delajo s kotnim brusilnikom. Odrezane robove na vogalih pogosto pobrusijo pod kotom, da nastane čist vogal brez letvice. V tušu z naklonom se ploščica bodisi razreže v t. i. kuverto, bodisi se ob steno vgradi linijska kanaleta in se cela površina nagne v eno smer. Druga rešitev je pri 60×120 praviloma lepša, ker ploščice ostanejo cele.

Fugiranje in elastične fuge

Fugira se, ko se lepilo strdi, običajno najprej naslednji dan, pri hitro vezočih lepilih prej, po navodilih proizvajalca. Fuga je ozka, praviloma 2 do 3 mm, a ne sme biti ničelna. Kotov, stika s kadjo, obroba tal in dilatacijskih fug se ne zapolni s fugirno maso, ampak s sanitarnim silikonom.

Koliko časa traja

Polaganje 60×120 je opazno počasnejše kot pri manjših formatih. Vsaka ploščica se lepi dvostransko, poravna s sponkami in se pri rezanju premika v paru. Po položenih tleh se praviloma lahko previdno hodi po 24 urah. Polno obremenitev in vklop talnega ogrevanja proizvajalci lepil običajno dovolijo šele po nekaj dneh do tednih. K temu je treba prišteti čas za izravnalne mase in sušenje estriha, ki je pogosto najdaljši del celotnega urnika.

Ploščica

• Rektificiran rob: ploščica ima brušene, natančno pravokotne robove, zato se lahko polaga z ozko fugo. Pri 60×120 je to običajen standard,
• debelina: običajno okoli 9 do 10 mm. Debelejše ploščice za zunanje površine so težje in jih je teže rezati. Tanke različice so lažje za steno, a bolj krhke pri rokovanju,
• površina: polirana površina poudari vsak zamik roba in neravnino, mat jih bolj skrije. Za tla v kopalnici in kuhinji preverite tudi protizdrsnost, ki jo navaja proizvajalec.

Lepilo

Za velike formate se uporablja fleksibilno cementno lepilo, običajno z oznako C2 po SIST EN 12004, z zmanjšanim zdrsom (T) in podaljšanim odprtim časom (E). Za talno ogrevanje, mavčnokartonske plošče ali balkon se izbere lepilo z višjo deformabilnostjo (S1 ali S2). Obstajajo tudi bolj tekoča lepila za tla, ki bolje zapolnijo prostor pod ploščico. Vedno velja tisto, kar predpisuje proizvajalec ploščic.

Sistem za izravnavo

Sponke z zagozdami ali z vijačnimi kapicami so pri 60×120 skoraj nujne. Slabe podlage ne popravijo, med vezanjem pa držijo robove sosednjih ploščic v eni ravnini. Sistem z zagozdami je hiter, vijačni omogoča bolj natančno zategovanje.

Fugirna masa

Za suhe prostore zadostuje kakovostna cementna fugirna masa (CG2 po SIST EN 13888). V tuših in na kuhinjski steni se pogosto izbere epoksidna fugirna masa, ki ne vpija vode in maščob. Delo z njo je težje in hitreje veže, zato zahteva izkušnje.

Zahtevnost in s tem končna cena sta odvisni od tega, kaj keramičar najde na gradbišču. Delo mu olajša:

• ravna in suha podlaga, ki je ni treba izravnavati,
• velika pravokotna površina brez niš in stebrov,
• vnaprej dogovorjen načrt in pravilno postavljeni priključki,
• prost dostop, dvigalo ali pritličje, kamor se ploščice lahko prinese brez težav.

Delo otežijo:

• majhna kopalnica z veliko vogali, nišami in rezi okoli cevi,
• obloga stene do stropa, pri kateri se težke ploščice polagajo z odra ali lestve,
• brušenje vogalov pod kotom namesto letvic,
• tuš z naklonom in rezi v kuverto,
• usklajevanje vzorca, če ima ploščica marmorne žile, ki naj se nadaljujejo čez več kosov,
• nošenje ploščic v višja nadstropja brez dvigala, saj 60×120 pogosto sploh ne gre v dvigalo.

Pri naročilu materiala računajte z rezervo za razrez. Pri dolgih ploščicah in razgibanih prostorih je odpad večji kot pri majhnih formatih, enake proizvodne serije pa kasneje morda ne bo mogoče dokupiti.

• Zamik na polovico: polaganje z zamikom za pol dolžine je videti naravno, a pri upognjenih ploščicah poudari zamike robov. Proizvajalci zato praviloma priporočajo zamik največ za tretjino dolžine. Preverite to v tehničnem listu, preden izberete vzorec,
• lepljenje na kupčke: lepilo, naneseno le v kupčkih, pusti pod ploščico votline. Kasneje se to pokaže kot votel zvok, razpoka ali odstopila ploščica,
• izravnavanje z debelim slojem lepila: namesto izravnalne mase se neravnina zalije z lepilom. Rezultat je valovita površina in razpoke zaradi krčenja,
• manjkajoče dilatacije: obloga brez elastične fuge ob robu in pri vratih se lahko ob toplotnih raztezkih, zlasti pri talnem ogrevanju, dvigne ali poči,
• skoraj ničelna fuga: ploščice se dotikajo z robovi, nimajo prostora za gibanje in se na robovih krušijo,
• polaganje na vlažen estrih: vlaga se kasneje pokaže kot cvetenje v fugah ali odstopanje ploščic,
• ozki pasovi ob steni: brez načrta pri vratih nastane nekaj centimetrov širok pas, ki deluje kot napaka in se hitro odlomi,
• šibka podlaga na steni: enoslojna mavčnokartonska plošča ali star omet morda ne preneseta teže XL obloge. Težava se pokaže šele čez čas, z razpokami v fugah.

Če imate izkušnje z manjšimi ploščicami in bi radi poskusili XL format, začnite z ravnimi tlemi v preprostem prostoru brez tuša. Steno v kopalnici in tuš z naklonom je pametneje prepustiti keramičarju. Pripravite si pomočnika, dvojne priseske, dolg rezalnik, izravnalne sponke, zobato gladilko z velikim zobom in mešalo.

1. Preveriti podlago z dolgo letvijo in neravnine izravnati s samorazlivno maso.
2. Podlago posesati in premazati s temeljnim premazom po navodilih proizvajalca.
3. Narisati načrt razporeda in prvo vrsto položiti na suho.
4. Ob robu prostora nalepiti dilatacijski trak.
5. Zamešati lepilo za velike formate natanko po navodilih in ga pustiti stati.
6. Nanesti lepilo z zobato gladilko na podlago in tanek sloj na hrbtno stran ploščice.
7. Ploščico v paru položiti, premakniti in pritisniti.
8. Vstaviti izravnalne sponke in zategniti zagozde.
9. Prvo ploščico dvigniti in preveriti pokritost z lepilom.
10. Odvečno lepilo iz fug odstraniti, preden se strdi.
11. Ko se lepilo strdi, odlomiti sponke in zafugirati.
12. Robove in dilatacije zapolniti s silikonom.

Če se izkaže, da je podlaga preveč neravna ali prve ploščice niti s sponkami niso v ravnini, delo prekinite. Popravljanje XL obloge je zahtevnejše, kot če jo keramičar položi od začetka.

Končano površino si oglejte pri dnevni svetlobi in tudi s svetilko, položeno na tla, ki sveti vzporedno s površino. Stranska svetloba pokaže zamike robov in valovitost veliko bolje kot stropna luč. Ob prevzemu preverite:

• ravnost površine pod dolgo letvijo, brez vidnih izboklin in vdolbin,
• zamike robov med sosednjimi ploščicami, ki jih ne začutite ne s prstom ne s stopalom,
• potrkavanje z ročajem ali ključem, brez votlega zvoka po površini ploščic,
• enakomerno širino fug in njihov raven potek,
• vzorec po dogovorjenem načrtu in zamik, ki ustreza priporočilu proizvajalca,
• reze okoli cevi, doz in podbojev brez okrušenih robov,
• elastične silikonske fuge v kotih, ob robu in pri kadi ali tuš kadi,
• naklon v tušu, kjer voda odteka v kanaleto in nikjer ne zastaja,
• čistočo površine brez ostankov lepila in fugirne mase,
• predane preostale ploščice iz iste serije za morebitno popravilo,
• podatek, kdaj se površina lahko polno obremeni in kdaj vklopi talno ogrevanje.