Montaža betonske ograje do 1,8 m

Ograja do 1,8 m zakrije pogled s pločnika in jasno označi parcelo, hkrati pa ne deluje kot obzidje. Za večino vrtov okoli hiše je to dovolj, posebno če ob ograji ne pelje zelo prometna cesta. Višja ograja pomeni večjo površino, v katero piha veter. Zato potrebuje globlje in širše temelje ter močnejše, armirane stebričke, kar se obravnava kot samostojna postavka.

Plošče se razlikujejo tudi po videzu. Na voljo so gladke ter take, ki posnemajo kamen, opeko ali les. Okrasna površina na postopek montaže ne vpliva. Pri prenašanju pa je treba biti bolj previden, da se robovi ne okrušijo.

1. Zakoličiti linijo ograje ob meji parcele, zabiti količke in napeti vrvico.
2. Izmeriti položaje stebričkov natančno po dolžini plošč izbranega sistema.
3. Izkopati jame za temelje ter odstraniti ostanke stare ograje skupaj z njenimi temelji.
4. Postaviti stebričke v beton, jih z libelo izravnati v obeh smereh in učvrstiti.
5. Na vogalih in koncih ograje dodati opore ali ojačitve po navodilih proizvajalca.
6. Počakati, da beton doseže zadostno trdnost.
7. Plošče vstavljati v utore stebričkov od spodaj navzgor in sproti preverjati ravnino.
8. Namestiti pokrovne kape na stebričke, zasuti in utrditi okolico ter urediti teren.

Zakaj plošč ne morete vstaviti takoj po betoniranju? Svež beton še ne zdrži teže in bočnega pritiska. Stebriček bi se lahko premaknil in celoten odsek bi bil kriv. Koliko časa je treba počakati, določata proizvajalec sistema in vreme. V hladnem beton strjuje počasneje.

Še pred začetkom del preverite, kje točno poteka meja parcele. Ograja naj stoji na vašem zemljišču. Če meje niste povsem prepričani, je smiselno, da jo zakoliči geodet. Sosede je dobro obvestiti vnaprej, saj se tako izognete nesporazumom.

Temelji za stebričke naj segajo vsaj pod globino zmrzovanja. Ta je v Sloveniji običajno okoli 80 cm, v hribovitih in hladnejših predelih pa tudi več. Pri ograji do 1,8 m na dobri, nosilni zemljini to praviloma zadošča. Na glinasti, razmočeni ali nasuti zemljini pa morate računati z več zemeljskimi deli in pogosto tudi s širšimi temelji.

Za temelje se navadno uporablja beton primerne trdnosti, na primer razreda C16/20 ali višjega po SIST EN 206. Beton mora biti dobro premešan in zgoščen. Stebrički morajo ustrezati višini ograje in številu vrst plošč, ki jih bodo nosili.

Pri ploščah preverite, ali so odporne proti zmrzali in dobro izdelane. Plošča s poroznim, slabo obdelanim površjem lahko po nekaj zimah začne luščiti in pokati. To je pri betonski ograji najbolj pogosta težava z videzom.

• Ravna in dostopna parcela pospeši delo, saj se material lahko odloži neposredno ob liniji ograje.
• Pobočje pomeni stopničasto postavljanje plošč, natančnejše merjenje in več prilagajanja.
• Kamnita ali razmočena zemljina oteži izkop in pogosto zahteva globlje temelje ali odvodnjavanje.
• Stara ograja mora najprej iti dol, skupaj s temelji, sicer ovira nove temelje.
• Slab dostop, na primer ozek uvoz ali vrt za hišo, pomeni ročno prenašanje težkih plošč.
• Vrata in vratca potrebujejo posebej dimenzionirane stebre, ki jih je treba načrtovati od začetka.

• Preplitvi temelji: zmrzal jih dvigne in ograja se po nekaj zimah nagne.
• Nenatančni razmiki: plošča ne sede v utor ali pa ostane reža.
• Stebriček ni navpičen: na dolgem odseku se napaka sešteva in linija valovi.
• Prehitra montaža plošč v beton, ki se še ni dovolj strdil.
• Neojačani vogali, kjer je obremenitev z vetrom največja.
• Zastajanje vode ob temeljih: beton trpi zaradi zmrzali, zemljina pa se zmehča.

• stebrički stojijo navpično, kar preverite z libelo v obeh smereh,
• ograja drži eno linijo brez valovanja, kar preverite z napeto vrvico,
• plošče sedijo v utorih brez rež in višinskih skokov,
• nobena plošča nima okrušenih robov, razpok ali luščenja,
• vogali in konci ograje so ojačani in se ob pritisku ne premaknejo,
• pokrovne kape so nameščene in trdno sedijo,
• okolica stebričkov je zasuta in utrjena, voda pa odteka stran od ograje,
• ograja stoji na dogovorjenem mestu glede na mejo parcele.