Montaža ograjne mreže do 1,8 m

Mreža do 1,4 m se največkrat postavi okoli vrtov, vikendov in med sosednjimi parcelami. Zadrži psa in večino divjadi, deluje lahkotno in ne zapira pogleda. To je preprostejša različica, ki jo zmore tudi spretnejši domači mojster.

Mreža do 1,8 m je običajna okoli stanovanjskih hiš. Odrasel človek je ne preleze kar mimogrede, ograja pa še vedno prepušča svetlobo in zrak. Ker je površina večja, nanjo močneje pritiska veter. Zato je treba posebej skrbno postaviti vogalne in končne stebričke.

Mreža nad 3 m se uporablja predvsem okoli industrijskih območij, skladišč, športnih igrišč, kmetij in obor za divjad. To ni več običajna vrtna ograja, temveč konstrukcija, na katero veter pritiska kot na jadro. Potrebni so debelejši stebri, globlji temelji, več vrst napenjalne žice in pogosto tudi poševni nastavek na vrhu za bodečo žico. Takšno ograjo naj načrtuje in postavi strokovnjak, ki zna oceniti obremenitve.

• Pocinkana mreža je preprostejša in primerna tam, kjer šteje predvsem namen, ne videz. V vlažnem okolju se sčasoma lahko pojavi rja.
• Plastificirana mreža ima na pocinkani žici plast PVC, običajno zeleno. Bolje prenaša vlago in mehanske poškodbe, na vrtu pa deluje bolj naravno. Za trajno ograjo okoli hiše jo ljudje izberejo pogosteje.
• Varjena ali debelejša pletena mreža se uporablja pri visokih ograjah, kjer mora mreža prenesti večjo napetost.

Poleg mreže potrebujete vmesne stebričke, močnejše vogalne in končne stebričke, poševne opore, napenjalno žico, napenjalce, vezno žico ali sponke ter beton za sidranje stebričkov. Pri drobnem pritrdilnem materialu se varčevanje ne izplača, ker se ograja prav tam najprej zrahlja.

Na začetku morate natančno poznati mejo parcele. Če niste prepričani, kje poteka, se splača, da jo zakoliči geodet. Tako ograja ne bo stala na sosedovem zemljišču, kar je pogost vzrok za spore. Nato se linija označi s količki in vrvico, določi pa se tudi mesto vrat in vogalov.

Stebrički se običajno postavijo na vsakih 2 do 2,5 m, na vetrovni legi ali pri višji ograji raje gosteje. Jame za običajno ograjo so globoke približno 60 do 80 cm, idealno pod globino zmrzovanja. Pri ograji nad 3 m so temelji globlji in masivnejši, pogosto 80 do 120 cm, odvisno od tal in načrta.

Najprej se zabetonirajo vogalni in končni stebrički skupaj z oporami, ker se na njih napenja celotna mreža. Med njimi se napne vrvica, ob njej pa se postavijo vmesni stebrički, vsak preverjen z vodno tehtnico. Beton mora strditi, preden stebričke obremenite z napenjanjem. Proizvajalci običajno navajajo nekaj dni.

Napenjalna žica pri običajni ograji poteka v treh vrstah: spodaj, na sredini in zgoraj. Visoke ograje potrebujejo več vrst. Mreža se razvije vzdolž ograje, pritrdi na končni stebriček in nato postopno, ne sunkovito, napenja proti drugemu koncu. Na koncu se priveže na vsak stebriček in na napenjalne žice.

Najlažje je delati na ravnem terenu z mehko zemljo, dobrim dostopom in brez stare ograje. Delo pa podaljšajo in podražijo:

• kamnita ali glinasta tla, v katerih se jame težko kopljejo,
• pobočje, kjer je treba ograjo stopničasto prilagoditi ali mrežo voditi po terenu,
• odstranjevanje stare ograje in starih betonskih temeljev,
• veliko vogalov, vrat in kratkih odsekov, saj vsak konec potrebuje oporo,
• talne betonske plošče proti podkopavanju, bodeča žica ali poševni nastavek,
• višina nad 3 m, kjer je treba delati z odra ali dvižne ploščadi.

• Preplitvi temelji. Stebriček se po prvi zimi ali močnem vetru začne majati in potegne za sabo celo polje.
• Manjkajoče opore na vogalih. Napeta mreža vogalni stebriček postopoma nagne navznoter.
• Napenjanje v svež beton. Stebriček se nagne in ga ni več mogoče poravnati.
• Preveliki razmiki. Mreža se med stebrički povesi.
• Neenakomerna ali premočna napetost. Ohlapna mreža valovi, preveč napeta pa krivi stebričke.
• Kriva linija. Pri dolgi ograji se že majhen odklon na začetku na koncu močno pozna.

Nižjo ograjo do 1,4 m ali do 1,8 m lahko postavite sami, če imate pomočnika in nekaj dni časa. Ograjo nad 3 m prepustite izvajalcu, ker gre za delo na višini in za konstrukcijo, ki jo je treba statično oceniti.

1. Preveriti mejo parcele in označiti linijo s količki in vrvico.
2. Označiti mesta stebričkov na približno vsakih 2 do 2,5 m ter vogale in vrata.
3. Izkopati jame enake globine, običajno 60 do 80 cm.
4. Zabetonirati vogalne in končne stebrička z oporami ter jih preveriti z vodno tehtnico.
5. Napeti vrvico med skrajnima stebričkoma in ob njej zabetonirati vmesne stebrička.
6. Počakati, da beton strdi, kot navaja proizvajalec.
7. Napeljati in napeti tri vrste napenjalne žice.
8. Razviti mrežo, jo pritrditi na končni stebriček in jo postopno napenjati.
9. Privezati mrežo na vsak stebriček in na žice v enakomernih razmikih.
10. Preveriti linijo in napetost ter zapogniti ostre konce žic.

• stebrički stojijo navpično in v eni liniji, nobeden se ob pritisku ne premakne,
• vogalni in končni stebrički imajo opore,
• betonski temelji so celi, brez votlin, okoli njih pa ne zastaja voda,
• napenjalne žice so napete in trdno vpete v napenjalce,
• mreža je ravna, brez valov in povešanj, po vsej dolžini enako visoka,
• mreža je privezana na vsak stebriček in na žice,
• zaščitni sloj na mreži in stebričkih ni poškodovan,
• ostri konci žic so zapognjeni, okolica ograje pa je pospravljena.