Montaža ograjnega okvirja po meri

Sistemske ograje imajo vnaprej določene širine polj in višine. Na ravnem, pravilnem zemljišču delujejo dobro. Težava nastane, ko meja ne poteka naravnost ali teren na nekaj metrih opazno pade. Takrat pod ograjo nastanejo trikotne reže, polja je treba rezati na silo in rezultat deluje improvizirano.

Okvir po meri je smiseln predvsem v teh primerih:

• zemljišče ima nepravilno obliko ali lomljeno mejo,
• ograja poteka po pobočju ali čez neraven teren,
• med obstoječimi stebrički ali zidci so različni razmiki,
• želite kovinski okvir kombinirati z lesom, paneli ali betonskimi elementi,
• ograja naj bo oblikovno usklajena s hišo, na primer s skritimi spoji ali preprostimi linijami.

Prednost je, da sami določite višino, širino polj, vrsto polnila in način pritrditve. Okvir, ki se natančno prilega stebričkom, je enakomerno obremenjen. Spoji se ne rahljajo tako hitro kot pri delih, ki so jih morali na mesto potisniti s silo.

Pri okvirju po meri se vsak korak prilagodi konkretnemu zemljišču, logika postopka pa je vedno enaka:

1. Izmera. Izmerijo se dejanski razmiki stebričkov, višinske razlike in koti. Pri zahtevnejši meji se splača geodet, ki natančno zakoliči mejo zemljišča.
2. Pregled stebričkov. Stebrički morajo biti navpični, na pravi višini in v betonu, ki je že dovolj strdel. Okvir se praviloma montira šele po nekaj dneh, natančen čas navaja proizvajalec betonske mešanice.
3. Izdelava ali prilagoditev okvirja. Okvirji se izdelajo po izmeri, nekatere podrobnosti pa se dorežejo in zvarijo šele na mestu.
4. Namestitev in poravnava. Okvir se na stebričke pritrdi z vijačnim spojem, objemkami ali z varjenjem. Sproti se preverja ravnina, višina in navezava na sosednja polja.
5. Zaščita spojev. Vsako mesto, kjer se je rezalo ali varilo, je treba očistiti in zaščititi. Pri pocinkanem jeklu se uporabi cinkova barva, pri lakiranem okvirju popravni lak v istem odtenku.
6. Priprava na polnilo. Polnilo mora v okvir sesti brez napetosti. Če ga vanj potiskate na silo, se okvir sčasoma ukrivi.

Okvirji so najpogosteje iz jekla. Je trdno, dobro se reže in vari, zato je iz njega preprosto izdelati poševne ali lomljene oblike. Brez zaščite pa rjavi, zato je pomembna površinska obdelava: vroče cinkanje, prašno lakiranje ali kombinacija obojega. Kakovostno zaščiten jeklen okvir zdrži dolga leta brez večjega vzdrževanja.

Aluminij je lažji in naravno odporen proti koroziji. Primeren je za sodobne ograje z lamelami ali paneli in tam, kjer stebričkov ne želite obremeniti s težko konstrukcijo. Na mestu pa se težje prilagaja, zato mora biti pri aluminiju izmera zelo natančna.

Polnilo določa videz in zasebnost. Uporablja se kovinska mreža ali paneli, lesene ali kompozitne lamele ali kombinacija. Pri visokih in polnih polnilih pomislite na veter: polna ploskev deluje kot jadro, zato morajo biti stebrički in sidranje zasnovani za takšno obremenitev.

Na pobočju se uporabljata dva pristopa. Pri stopničasti postavitvi ostanejo okvirji vodoravni, vsako polje pa je malo nižje od prejšnjega. Deluje tehnično čisto, vendar pod polji nastanejo stopničaste reže, ki jih zapolnite s podzidkom ali deskami.

Pri tekočem sledenju terenu so okvirji izdelani kot paralelogrami z naklonom, ki je enak naklonu pobočja. Linija ograje je mehkejša in reža pod ograjo ostane enakomerna. Izdelava pa je zahtevnejša, ker ima lahko vsako polje drugačen kot.

Zakaj so na pobočju stebrički tako pogosto težava? Zemljina se tam počasi premika, voda pa odteka ob temeljih. Temelji stebričkov morajo zato segati v globino, kjer zemlja ne zmrzuje. V Sloveniji je to običajno okoli 80 cm, v višjih in hladnejših legah tudi globlje. Pri težjih ograjah ali nestabilnih tleh se izvedejo globlji temelji ali pasovni temelj.

Na zahtevnost in s tem tudi na stroške vpliva predvsem:

• oblika polja: pravokotnik je preprost, poševna in lomljena polja zahtevajo več merjenja in prilagoditev,
• naklon terena in število višinskih skokov,
• natančnost stebričkov: nagnjeni ali neenakomerno razporejeni stebrički pomenijo, da je treba vsak okvir prilagoditi posebej,
• količina varjenja in zaščite spojev na mestu,
• dostop do ograje: ozek pas ob sosedu, pobočje brez dovoza ali gosto grmovje podaljšajo delo,
• teža okvirjev in polnila, saj so za težke dele potrebni dodatni ljudje ali mehanizacija.

Največ prihrani dobra priprava. Če so stebrički postavljeni natančno po načrtu, se okvirji lahko vnaprej izdelajo v delavnici, na mestu pa se samo pritrdijo.

• okvirji so izdelani po risbi, ne po dejansko postavljenih stebričkih,
• montira se na svež beton, zato se stebrički pri zategovanju premaknejo,
• temelji so preplitvi in ograja se po prvi zimi nagne,
• zvari in rezi na pocinkanem jeklu ostanejo nezaščiteni in po nekaj letih začnejo rjaveti,
• na pobočju se stopničasta in poševna polja mešajo brez jasne logike,
• visoka ograja dobi polno polnilo, ne da bi kdo preveril obremenitev z vetrom.

V praksi se pogosto zgodi, da se težava ne pokaže takoj. Ograja je videti v redu, po letu dni pa se pojavijo zrahljani spoji ali rjasti madeži na mestih zvarov.

• vsi okvirji so v ravnini ali v enotnem naklonu, brez vidnih skokov,
• reže med okvirjem in stebrički so enake,
• reža pod ograjo je enakomerna in ustreza dogovoru,
• stebrički so navpični in se ob pritisku ne premikajo,
• vijačni spoji so zategnjeni, zvari pa celoviti,
• vsi rezi in zvari so zaščiteni s cinkovo barvo ali popravnim lakom,
• polnilo sedi v okvirju brez napetosti in ga ne upogiba,
• ograja stoji na vašem zemljišču v skladu z zakoličeno mejo,
• imate pisno garancijo in navodila za vzdrževanje površinske zaščite.